Pravljična EUkonomija

Različnih »lestvic« in najrazličnejših pravil, ki se sprejemajo na ravni EU ni mogoče sprejemati nekritično, še manj pa kot »argument« za kršitve ustave.

Padec Slovenije na lestvici konkurenčnosti, ki jo pripravlja švicarski inštitut za razvoj menedžmenta (IMD), je te dni poskrbel za predvidljive odzive – ministri so odgovornost za slab rezultat pripisali sindikatom, sindikati vladi, podjetniki pa obojim. Zlato pravilo, visok bruto družbeni produkt, konkurenčnost – vse to so namreč v Sloveniji magične besede za uveljavljanje najrazličnejših zahtev in celo napovedi ustavnih obtožb. Padec na lestvici konkurenčnosti je postal celo argument za izigravanje ustavnih rokov za izvedbo volitev, saj naj bi po oceni iz podjetniških krogov prav zato menda potrebovali »čim hitrejše volitve« - pa čeprav bo ljudstvo julija večinoma na dopustu. Več>>

Pri tem pa skoraj nihče ni opazil, da so temelji, na katerih stojijo ti na videz ekonomski argumenti, pogosto zelo trhli. Poglejmo si na primer poslovno poročilo Svetovne banke, najbolj pomembno publikacijo te institucije, ki države razvršča po konkurenčnosti. In kako v Svetovni banki ocenjujejo države glede enostavnosti poslovanja v njih? Preprosto - manj kot ima neka država predpisov, više na lestvici Svetovne banke se lahko povzpne. Države so v tekmi za takšno »konkurenčnost« tako pravzaprav prisiljene v deregulacijo celotnih gospodarskih področij. Na tej lestvici enostavnosti poslovanja so države, ki imajo urejene davke na kapital, dobiček, dividende, nepremičnine in finančne transakcije, označene s slabšimi ocenami od tistih, ki teh davkov nimajo. Najbolj bizaren del te »letvice« je bil v preteklosti namenjen prav delavcem. Države, v katerih so delavci uživali minimalne plače in plačane nadure ter so imeli plačane počitnice so bile ocenjene slabše kot tiste, ki teh pravic niso imele uzakonjenih. Vse opisano, skupaj z odpravninami odpuščenim delavcem, je bilo označeno kot nekaj »slabega«, kot »ovira« nekakšnemu »lažjemu poslovanju«. Države, v katerih morajo investitorji plačevati za infrastrukturo ali odvoz smeti ter okoljske takse so na tej lestvici še vedno nižje od tistih, ki tega ne zahtevajo. So to res tisti »standardi«, ki si jih želimo v Sloveniji? Bi bilo za Slovenijo bolje, če bi bila na takšni lestvici višje, ker bi imeli delavci plače brez omejitev navzdol, neplačane nadure in ne bi imeli pravice do regresov, tovarne pa bi lahko mirno zastrupljale naše okolje?

Poglejmo si še eno sveto dogmo evropskega gospodarstva – pravilo, ki določa, da javni primanjkljaj ne sme presegati 3 odstotkov državnega proračuna. To pravilo je v Maastrichtsko pogodbo prišlo na precej bizaren način - na zahtevo francoske vlade si ga je pred tremi desetletji dobesedno izmislil uradnik francoskega ministrstva za finance Guy Abeille, danes bolj znan kot »gospod trije odstotki«. V časniku Le Parisien jih je zanimalo, na podlagi kakšnih ekonomskih modelov in izračunov je Guy Abeille prišel do tega pravila? “Pravilo o treh odstotkih smo si izmislili v manj kot eni uri. Ustvarili smo ga na kuverti, brez kakršnekoli teoretične podlage,« jim je priznal Abeille. Mitterrand je namreč zahteval pravilo, »ki bo zvenelo ekonomsko in bi ga lahko uporabil zoper ministre, ki prihajajo k njemu in zahtevajo denar«. Potrebovali so nekaj preprostega. Izbrali so bruto družbeni proizvod, ker je to pač nekaj splošno znanega. Nato so si zamislili, da kot pravilo uvedejo razmerje med deficitom in BDP-jem. En odstotek primanjkljaja se jim je zdel prenizek, dva sta se jima zdela kar v redu, na koncu pa so se odločili za tri odstotke. »To je bila dobra številka, številka, ki je prepotovala vso zgodovino in je spominjala na sveto trojstvo. Mitterrand je želel pravilo in mi smo mu ga dali. Nismo si mislili, da bo to nekaj, kar bo preživelo leto 1981,« je med pogovorom z novinarji Le Parisiena dejal Guy Abeille. In tako je to pravilo postalo nova evropska dogma.

Zelo podobna logika je botrovala tudi uveljavitvi novega »fiskalnega pravila« v Pogodbi o stabilnosti, ki zahteva popolnoma uravnotežene državne proračune in le v izjemnih primerih omogoča pol odstoten »strukturni primanjkljaj«. In kaj »gospod trije odstotki« meni o tem pravilu? “Res je, da ima številka nič svoje prednosti. Toda če bi se odločili za 0,7 odstotni primanjkljaj, bi ljudje spraševali, od kod ta številka? Številka 0,5 odstotka pa je pol celote, to res ni slaba številka, je sprejemljiva,« je Abeille ocenil zadnje dosežke EU.

K tem domislicam moramo seveda dodati še najnovejšo – prištevanje prispevka, ki ga trgovina z drogo, ilegalna prostitucija in druge nezakonitosti prispevajo k blaginji države. Prav te postavke bo namreč Italija vključila v svoj državni proračun za letošnje leto – pri tem pa se italijanski statistični urad sklicuje na evropske direktive. Cilj? Država bo na ta način lahko porabila več. Je to morda nova »evropska« rešitev tudi za slovenski proračun, kljub novemu »fiskalnemu pravilu«, ki že čaka na vpis v slovensko ustavo?

Različnih »lestvic« in najrazličnejših pravil, ki se sprejemajo na ravni EU zato ni mogoče sprejemati nekritično, še manj pa kot »argument« za kršitve ustave. Namesto tega, za kar se predstavljajo, v resnici pogosto vodijo zgolj k zniževanju pravic. Tega se je potrebno zavedati tudi v prihodnje, da ne bi morda kar preko noči spreminjali ustave zgolj na podlagi domislice nekega uradnika, ki je neko »pravljično številko« na zahtevo svojega šefa nekega dne pred nekaj desetletji v slabi uri nakracal na hrbtno stran kuverte. In se ob tem ni zavedal, da bo to postalo temeljno načelo evropskega gospodarstva.