Varčevanje prebudilo evropske pošasti

Voditelj Sirize je prepričan, da je vzpon desničarskih pošasti na volitvah v EP neposreden rezultat napačne politike varčevanja, ki ga zagovarja predvsem nemška kanclerka Angela Merkel

V državah EU še zmeraj analizirajo prelomne volitve v Evropski parlament, na katerih so velik uspeh dosegle predvsem desne in evroskeptične stranke. Med levimi strankami je večji uspeh dosegla predvsem grška Siriza, njen voditelj Aleksis Cipras, ki je tudi kandidat levice za predsednika Evropske komisije, pa s precej ostrimi besedami ocenjuje vzpon desničarskih in evroskeptičnih strank, kot so na primer Nacionalna fronta v Franciji, ki jo vodi Marine le Pen, ali pa UKIP, ki jo v Veliki Britaniji vodi Nigel Farage. Za Ciprasa so to politične pošasti, ki jih je ustvaril predvsem evropski program varčevanja, zaradi katerega so milijoni v Evropi ostali brez dela. VEČ>>

Po njegovem mnenju je Siriza oaza v puščavi. Siriza je na volitvah za Evropski parlament sicer dobila 26,6 odstotkov glasov, torej več od vladajoče konservativne Nove Demokracije, ki je dobila 22,7 odstotkov. Cipras, ki je bil v mladosti član grške Komunistične stranke in je svojega sina imenoval po revolucionarju Ernestu Che Guevari, je napovedal, da se bo Siriza v Evropskem parlamentu povezovala s španskim gibanjem Podemos, ki je dobilo pet sedežev, ne pa z evroskeptičnimi ali desnimi strankami. »Smo proevropska sila, ki želi Evropo spremeniti, ne pa jo uničiti. Za vzpon političnih pošasti je krivo varčevanje,« je za Bloomberg dejal voditelj Sirize. Pripravljeni so sodelovati tudi s socialisti, vendar samo, v kolikor se bodo socialistične stranke vrnile h koreninam, se izvile izpod hegemonije Angele Merkel in si upale upreti naslednjim rezom ter zmanjševanju izdatkov za najbolj ogrožene sloje prebivalstva, ki jih predlagajo konservativci na čelu z nemško kanclerko.

Cipras je napovedal, da se bo vzpon Sirize nadaljeval tudi na volitvah na državni ravni ter da se Siriza »ne bo čutila obvezane« glede kateregakoli sporazuma dosedanjih grških vlad s posojilodajalci, v kolikor le-ti ne bodo pristali na odpis velikega dela danes že več kot 240 milijard evrov visokega dolga. »Sedanja vlada glede na rezultate evropskih volitev nima nikakršne pravice za sklepanje sporazumov, ki bi državo obvezovali še leta in desetletja in ne da bi se posvetovala z največjo stranko v Grčiji,« je prepričan Cipras. Splošnih volitev v Grčiji sicer naj ne bi bilo še do leta 2016, vendar bi se predčasne lahko zgodile že naslednje leto, če se Cipras in voditelj Nove demokracije Samaras ne bi dogovorila glede kandidata za predsednika države. Samaras lahko v 300-članskem grškem parlamentu sedaj računa na 152 glasov, potrebuje pa jih 180,kar pomeni, da bo iskanje kompromisa zelo težka naloga.

Da je vzpon desnice zelo povezan prav z slabimi gospodarskimi razmerami v Evropi, ugotavljajo tudi številni drugi analitiki, zelo nazorne pa so tudi podobnosti s tridesetimi leti prejšnjega stoletja, kjer so nacionalsocialisti na volitvah leta 1938 dobili 38 odstotkov glasov, vendar so nato kljub temu, da niso imeli absolutne večine, uspeli prevzeti oblast v Nemčiji. Razlike med severnimi in južnimi državami v EU so še zmeraj izjemno velike – na severu EU je brez dela vsak petnajsti prebivalec, v Španiji pa na primer vsak peti. Racionalni argumenti v tako zaostrenih razmerah ne pomenijo veliko. V Veliki Britaniji na primer stranka UKIP neprestano opozarja na nezmožnost nadzora meja in prevelike imigracije, saj naj bi tujci menda odžirali kruh brezposelnim prebivalcem Velike Britanije.

Pravi podatki so drugačni. Leta 2013 je bilo v VB na primer 212.000 imigrantov oziroma 0,3 odstotka prebivalstva Velike Britanije. Vendar je bila približno polovica teh imigrantov študentov, ki si na britanskih univerzah plačujejo študij in s tem pomagajo ohranjati britanski visokošolski sistem. Prave emigracije je bilo torej le za 0,15 odstotka, pa še ti emigranti so v Veliki Britaniji sprejemali dela, kjer ni dovolj domače delovne sile. Da bi bil zato svoboden pretok delovne sile v EU lahko kriv za ekonomsko krizo v državi, je zato povsem neverodostojna teza. Kljub temu pa so Nigel Farage in ostali evroskeptiki evropski javnosti na zadnjih volitvah v Evropski parlament uspeli kot veljavne prodati prav takšne neutemeljene argumente.