Kritika / Pionir

za

Globina.

V famozni Globini, ki jo je leta 1977 posnel Peter Yates, sta Jacqueline Bisset in Nick Nolte v morskih globinah iskala izgubljeni zaklad. Ja, zlato. In to sta počela smrtno resno. Danes so smrtno resna iskanja potopljenih zlatih zakladov le še komedija.

Spomnite se le komedije Ni vse zlato, kar se sveti, v kateri je zlati zaklad, ki ga iščeta Matthew McConaughey in Kate Hudson, izgledal le kot nekaj, kar so si izmislili scenaristi, da bi lahko slekli McConaugheyja in Kate. Iskanje zlata, ki naj bi nas čakalo na dnu morja, je danes le dimna zavesa, saj vsi prekleto dobro vemo, da je zlato, ki ga vsi iščejo pod morjem, v resnici črne barve. Kar lepo pokaže norveški triler Pionir, ki pa se ne dogaja danes, ampak na začetku osemdesetih, ko so v norveškem morju – okej, v Severnem morju – odkrili velika nahajališča nafte, za katero se zapodijo norveške in ameriške korporacije. Ker pa je treba v temne, mučne, klavstrofobične, nevarne, smrtne globine, tja – kakih 500 metrov globoko – pošljejo kakopak vsega hudega vajeni proletariat, potapljače, ki naj bi potegnili naftovod, Norveško pa spremenili v Savdsko Arabijo, toda ko norveški potapljaški as skrivnostno umre, se v podvodno kombinacijo Boba Woodwarda, Harryja Caula in Karen Silkwood prelevi njegov brat (Aksel Hennie). Kar žal vam je, ko mora film po zrak. Podmorski prizori so namreč tako mučni, tako tesnobni, tako grozljivo napeti, tako depresivni in res tako klavstrofobični, da izgledajo kot alegorija mračnih, srhljivih, nevrotičnih, nezaslišanih, vse bolj nemogočih delovnih pogojev v sodobnem neoliberalnem kapitalizmu. Ja, tale paranoidni maelstrom, ki ga je posnel Erik Skjoldbjærg, avtor Nespečnosti, je posnet po resničnih dogodkih.