Priprave na novo veliko vojno?

Medtem ko so spopadi v Ukrajini vse bolj srditi in diplomati iščejo kompromisno rešitev, v Bruslju, Washingtonu in Londonu postajajo vse bolj popularne knjige o prvi svetovi vojni

Srečanje šefov držav in vlad »velikih sil« ob proslavi 70. obletnice izkrcanja zaveznikov Normandiji se je začelo brez prevelikih uspehov. Po zadnjem »ultimatumu« Moskvi, ki ga je v Varšavi (pred ameriškim lovcem F-16) ruskemu predsedniku dal ameriški predsednik Barack Obama, ponovil pa britanski predsednik David Cameron, se je Putin sicer srečal s Cameronom, vendar se z njim ni rokoval.

Moskva je medtem tudi umaknila svojo vojsko z ukrajinskih meja in v Kijev vrnila veleposlanika, vendar ti potezi za Washington in Bruselj očitno nista bili dovolj, saj so zahodni voditelji pričeli Moskvo še glasneje obtoževati »vmešavanja«, čeprav posrednega, v notranje zadeve Ukrajine. Gasprom je medtem dobil del kupnine za ukrajinski plin in svoj ultimat glede ustavljene prodaje plina podaljšal za teden dni. Vendar so v zraku še številni drugi zapleti – Ukrajina je zaradi izgubljenega Krima predstavila zahtevo po ruski odškodnini v višini 90 milijard dolarjev, ruske oblasti pa so sporočile, da je Ukrajina z aprilom ne samo ustavila ves izvoz naročene vojaške opreme v Rusijo, pač pa zavrača tudi vrnitev že plačanih predplačil.

Bolj konkretna pomoč pa naj bi Ukrajini v kratkem prispela z zahoda. Milijarda dolarjev pomoči, ki jo je za krepitev Ukrajine napovedal ameriški predsednik Barack Obama, ne bo več namenjena samo kupovanju obrokov hrane za ukrajinsko vojsko, pač pa tudi za komunikacijsko opremo, bodečo žico, opremo za odstranjevanje min, neprebojne jopiče, baterijske svetilke, akumulatorje, spalne vreče, šotore, čistilce vode, gume, daljnoglede, komunikacijsko opremo, opremo za nočno opazovanje in podobno. Skupaj s to opremo v Ukrajino prihajajo tudi skupine ameriških inštruktorjev. Okrepljena naj bi bila tudi prisotnost vojakov zveze NATO v članicah. Vendar tudi glede te poteze obstajajo različni pogledi – medtem ko je Poljska zahtevala namestitev 10.000 ameriških vojakov na svojih tleh, sta Češka in Slovaška to možnost ostro zavrnili kot nekaj »nedoumljivega« in se pri tem sklicevali na izkušnjo nekdanje skupne Češkoslovaške, ki so jo leta 1968 okupirali sovjetski vojaki.

Kljub temu so nekateri komentatorji v ZDA in v Evropi prepričani, da bi bilo potrebno ukrajinsko krizo reševati drugače. Jonathan Steele v Guardianu predlaga celo vrsto ukrepov, ki bi jih moral sprejeti novi predsednik Ukrajine Peter Porošenko in v njegovem morebitnem srečanju s Putinom vidi možnost za začetek umirjanja krize. Vendar po njegovem mnenju »znaki niso dobri«. »Barack Obama in David Cameron nadaljujeta s svojim pretiranim obtoževanjem Rusije, namesto da bi priznala, da imajo ljudje v vzhodni Ukrajini legitimne zadržke, na katere bi Porošenko moral odgovoriti. Na terenu položaj ostaja nevaren. Medtem ko se protikijevski uporniki spopadajo z ukrajinsko vojsko, so se oborožene milice, ki so bile na čelu februarskega puča v Kijevu premaknile na vzhod in so vse bolj aktivne. Če želi Porošenko državo obdržati skupaj, mora uporabiti politična sredstva. Svoje izvolitve ne bi smel razumeti kot mandat za še več nasilja … Pred volitvami so javnomnenjske raziskave washingtonskega Pew Researcha pokazale, da ima pučistična vlada v Kijevu samo 24 odstotno podporo na vzhodu države. To seveda ni bilo presenetljivo, glede na to, da je v vlado imenovala samo dve osebi z vzhoda in nato oligarhe namestila na položaje vzhodnih pokrajin. To je bilo v nasprotju z obljubami o vladi nacionalne enotnosti, na kar so se politične stranke obvezale pred Evropsko unijo in še preden je zbežal nekdanji predsednik Viktor Janukovič … Kijev jer nato to oškodovanje okronal še z žalitvami, češ da so vzhodnjaki lutke Moskve in »separatisti«, samo zato, ker so želeli federalistično Ukrajino, kljub temu, da je raziskava Pewa kazala, da jih večina želi enotno Ukrajino. Porošenkove prve izjave so bile dvoumne. Po eni strani je za ruski jezik zagotavljal uradno zaščito, napovedal nadaljevanje nacionalnega dialoga in ustavno reformo. Toda istočasno je o vzhodnjaških upornikih govoril kot o teroristih in dejal, da se z njimi ne bo pogajal. Še huje, napovedal je, da bo upor zatrl v nekaj urah. Porošenko bi lahko prenehal z obtožbami in se odrekel naporni bitki za vojaški poraz upornikov. Bolje bi bilo, če bi iskal politično rešitev. Moral bi imenovati vlado, ki bi predstavljala celotno državo in vse regije, ne pa (oligarhične) predstavnike. Kandidati neonacističnih strank, kot so Svoboda in desni Sektor, ki so na volitvah dobile manj kot 2 odstotka glasov na predsedniških volitvah bi morali iz vlade umakniti svoje visoke uradnike, ki so v vlado namestili po prevratu. Potrebno bi bilo organizirati predčasne parlamentarne in lokalne volitve, da bi ljudje lahko glasovali za nove ljudi,« piše v Guardianu. Ob tem Jonathan Steele predlaga še ekonomsko vključitev Rusije v reševanje ukrajinske krize, utrditev »neuvrščene« politike Ukrajine, odpoved poletnih manevrov ukrajinske vojske skupaj z britanskimi in ameriškimi vojaki in podobne ukrepe. »Obamine napovedi o več vojaške pomoči osrednji Evropi so že dovolj provokativne, poslati enote zveze NATO v Ukrajino v tej situaciji pa je odločitev za podžiganje spora. Edina rešitev za Ukrajino je konec vojne med vzhodom in zahodom,« je prepričan komentator Guardiana.

Vendar vse kaže, da so to le dobre želje. Ukrajina je že izgubila nadzor nad nekaterimi mejnimi prehodi, na primer nad »Rdečim partizanom« blizu Luganska, kjer so graničarji najprej dobili ukaz da naj se umaknejo, nato da ostanejo na položaju, nato pa so se odločili, da ubogajo prvi in ne drugi ukaz in se v dolgi koloni skupaj z družinami umaknili iz Luganska. »Padle« so tudi tri vojašnice, v katerih so bile nameščene enote ukrajinske vojske in narodne garde. Ukrajinska vojska pa medtem vse pogosteje uporablja letalstvo. V raketnem napadu na središče Luganska je bilo ubitih osem civilistov, osemindvajset pa jih je bilo ranjenih. Med njimi tudi Natalija Arkhipova, ministrica za zdravje v »Ljudski republiki Lugansk«, ki se je je v trenutku nenapovedanega napada ukrajinskega letala s prijateljico pogovarjala pred vhodom v mestno hišo. Obe sta bili ubiti.

V kontekstu vse večjih napetosti je zanimiv tudi članek Reutersa, na katerega opozarjajo nekateri komentatorji, ki opisuje, kako "po desetletju boja z islamskimi uporniki vojaški načrtovalci na zahodu znova razmišljajo o vojni med velikimi silami«, Zahod pa se znova "ukvarja s tem, kako ustaviti ali pa se boriti v veliki vojni«. Vzporednic z letom 1914 je zato veliko. Pri tem se še kot posebej pomembno izpostavlja opozorilo Baracka Obame, da bi »regionalna agresija, ki bi uspela brez nasprotovanja v južni Ukrajini ali v južnem kitajskem morju zagotovo imela vpliv na naše zaveznike in lahko vpletla našo vojsko«. Članek poudarja, da nekdanji in sedanji uradniki trdijo, da so »sto let po začetku prve svetovne vojne knjige o tem obdobju postale izjemno popularne v Washingtonu, v Whitehallu in središču zveze NATO v Bruslju, in ne zgolj iz povsem zgodovinskih interesov«.