Zahteve po drugačnem kapitalizmu

Številni multimilijarderji opozarjajo na nevarnosti sedanjega modela kapitalizma

Kar je bilo pred nekaj leti še prava redkost, postaja trend - vse več kapitalistov sprejema spoznanje, da kapitalizem preprosto ne dela več v korist srednjega razreda in sami poskušajo ugotoviti, kako kapitalizem popraviti. Med prvimi, ki so izrekali takšna opozorila, je bil George Soros, ki samega sebe opisuje kot »razrednega izdajalca«. Vendar danes še zdaleč ni več edini. To je bilo opazno tudi na nedavni na konferenci o 'vključevalnem kapitalizmu' v Londonu. VEČ>>

V prelepih dvoranah v središču mesta, ki je eden od dveh finančnih centrov sveta, so se zbrali mednarodni investitorji, ki nadzorujejo več kot trideset milijard dolarjev, da bi, kot je dejal Paul Polman, razpravljali o »kapitalistični nevarnosti kapitalizmu«. Sodelovali so lahko samo osebno povabljeni, med smetano pa je bilo opaziti tudi Erica Schmidta, predsednika uprave Googla, soustanovitelja podjetja Blackstone, šefa uprave Stephena Schwarzmana ter predsednike uprav UBS, GlaxoSmithKline, McDonaldsa, Dow Chemicala in Honeywella. Kajti kapitalizem se je, kot sta v uvodnem eseju zapisala Polman in Lynn Forester de Rothschild, organizatorja konference, »pogosto pokazal nefunkcionalnega na pomembne načine. Pogosto je krepil kratkovidnost, prispeval k večjim razlikam med bogatimi in revnimi ter toleriral nazadnjaško obravnavo okolja. Če teh stroškov ni mogoče nadzorovati, potem bi podpora kapitalizmu lahko izginila«. To je bila samo ena od kritik kapitalizma iz ust pomembnih kapitalistov.

Podobno je bila kritična Fiona Woolf, direktorica londonske mestne korporacije, ki je opozorila, da mora biti kapitalizem »odprt za vse, ne samo za izbrance«. Naslednji je bil britanski princ Charles, ki je dejal, da je bil triumfalizem kapitalizma po razpadu Sovjetske zveze napaka ter da je dolgoročen namen kapitalizma, da služil ljudem, ne pa da je obratno. Nastopila je tudi Christine Lagarde, direktorica Mednarodnega monetarnega fonda. Citirala je tako Marxovo napoved, da kapitalizem v sebi »nosi seme lastne destrukcije« in oceno papeža Frančiška o vse večji neenakosti kot »korenini družbenega zla«. Izrekla se je proti vse večji neenakosti, ki temelji na prepričanju, da kapitalizem omogoča »enakost priložnosti, ne pa rezultatov«. Problem je po njenem mnenju v tem, ker v globoko neenaki družbi priložnost nikoli ne bodo enake. Zavzela se je za bolj progresivno obdavčitev in večjo uporabo obdavčevanja nepremičnin.

Mark Carney, guverner Bank of England, je dejal, da je vse večja neenakost resničen in mednaroden problem. »V okviru družb se je brez izjem neenakost povečala med generacijami in znotraj njih.« Z resnimi besedami je dejal, da je kapitalizem ogrožen. »Tako kot vsaka revolucija žre svoje otroke, lahko nezavarovan tržni fundamentalizem uniči socialni kapital, ki je bistven za dolgotrajen dinamizem kapitalizma samega.«

Vse to so znani stavki, vendar je pomembno to, da so jih začeli izrekati tudi pomembni predstavniki višjih razredov, zagovorniki 'doktrine šoka', ki še kako uživajo vse privilegije kapitalizma. Christine Lagarde je na primer letos zavrnila povabilo, da bi bila govornica na Smiths kolidžu, saj so se njenemu povabilu uprli študentje, ki s prepričani, da je IMF koruptiven sistem, ki povzroča represijo po vsem svetu.

Tudi knjiga francoskega ekonomista Thomasa Pikettya Kapital v 21. stoletju in razmišljanja papeža Frančiška so zelo blizu tem pogledom. Oba sicer zanikata povezave z marksizmom, so pa jima nekatere marksistične ideje očitno blizu. Papež je že večkrat svet pozval k drugačni razdelitvi družbenega bogastva, Thomas Piketty pa se zavzema za progresivno davčno lestvico. Po oceni papeža je finančna reforma potrebna, ker je socialnoekonomski sistem nepravičen pri samih koreninah in tudi zato, ker sedanji ekonomski mehanizmi promovirajo potrošnjo. »Ko se neobrzdano potrošništvo poveže z neenakostjo, potem izključeni niso več izkoriščani, pač pa postanejo ostanki.«

Gre za normalno delovanje sistema, ki vlada, namesto da bi služil. Takšen sistem pa dolgoročno ne more voditi k trajnostnemu razvoju.