Jure Trampuš

14. 6. 2014  |  Mladina 24  |  Politika

»Ja, in?«

Tudi letos v Ljubljani poteka Parada ponosa, štirinajsta po vrsti. Se je v teh leti kaj spremenilo?

Lanska parada ponosa. Letošnja potek pod geslom »Ja, in?«. Zbor udeležencev povorke po mestu bo na Metelkovi, v soboto, 14. junija ob petih popoldne. Osrednji program se bo začel dve uri kasneje na Trgu francoske revolucije.

Lanska parada ponosa. Letošnja potek pod geslom »Ja, in?«. Zbor udeležencev povorke po mestu bo na Metelkovi, v soboto, 14. junija ob petih popoldne. Osrednji program se bo začel dve uri kasneje na Trgu francoske revolucije.
© Uroš Abram

Slovenija je čudna dežela. Srednješolci protestirajo proti Romom, sodnicam očitajo, da so ženske, odvetniki v svoji stavbi ne bi imeli odraslih oseb s posebnimi potrebami, stanovalci pod blokom ne želijo javne kuhinje, spet drugi bi restavracijo z romsko hrano prestavili na drugo stran mesta. Za fasado odprte družbe in sodobne Slovenije se skrivajo predsodki. In sovraštvo.

Slovenija je država, ki, kot pravijo organizatorji letošnje Parade ponosa, »nima senzibilnega ustavnega sodišča, ki bi razumelo svojo vlogo pri varovanju pravic manjšin in zgodovinski trenutek, v katerem se nahaja«. Ne motijo se, ustavno sodišče je dopustilo referendum o družinskem zakoniku.

Slovenija je hkrati država, »ki nima progresivne levice, ki bi bila lahko gonilo enakosti, nimamo zakonske izenačitve partnerstev in družin«. Tudi ta ugotovitev je točna. Vlada Alenke Bratušek ni bila sposobna spisati zakona, ki bi istospolnim partnerskim zvezam podelil enak status, kot ga imajo heterospolne. Paradoks pa je seveda v tem, da je edini zakon, ki je sicer na neustavni način poskušal izenačiti poroke istospolnih partnerjev s porokami heteroseksualnih, sprejela desna vlada.

In Slovenija je država, ki nima »javno razkritih politikov, znanstvenic, gospodarstvenikov in drugih medijskih osebnosti«. Kot da ti v Sloveniji ne bi obstajali. Drugje s tem nimajo težav. Anglež Peter Mandelson zase pravi, da je primer, kako lahko gejem uspe tudi v javnem življenju, med drugim je bil evropski komisar za trgovino in britanski minister za gospodarstvo. Avstrijka Ulrike Lunacek je dolgoletna evropska poslanka, lezbijka, med drugim tudi avtorica Poročila Lunacek, načrta, kako naj bi v Evropi zmanjšali homofobijo in diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti. Elio Di Rupo je bil še nedavno belgijski premier, in ko so ga novinarji vprašali, ali je res homoseksualec, je odgovori: »Ja, in?« Istospolno usmerjena je tudi nekdanja premierka Islandije Johanna Sigurdardottir, pa nekdanja župana Berlina in Hamburga. Seznam ljudi je dolg, ne samo tistih iz politike, tudi iz umetnosti, športa, znanosti, čisto navadnih posameznikov, ki so spregovorili o tem, koga imajo radi.

V Sloveniji je istospolna usmerjenost tabu. Biti gej, biti lejzbika, biti transseksualec je stigma. Pa ne bi smela biti. Spolna usmerjenost bi morala biti del vsakdanjega življenja. »Čas je, da Parada ponosa postane naše vsakdanje življenje. Ker diskriminatorni zakoni, verbalni napadi, začudeni pogledi in prikrito nelagodje ne govorijo o nas, ampak o okolju, ki jim daje domovinsko pravico,« pravijo organizatorji letošnje parade.

Ljubljana je leta 1987, v času prebujanja demokracije, na dan mladosti želela gostiti festival Magnus, posvečen gejevskemu in lezbičnemu gibanju. A festivala na dan mladosti ni bilo, saj sta ga tedanji Svet za socialno in zdravstveno varstvo in ljubljanska inšpekcijska služba prepovedala, ker bi lahko Ljubljano zaradi njega zajela epidemija aidsa. So danes stvari v Sloveniji drugačne? So, a le navidezno, Parade ponosa zdravstveni inšpektorji ne bodo prepovedali, toda istospolno usmerjeni so še vedno diskriminirani.

Demokracija ne bi smela biti tiranija večine. V državi prave demokracije večina ne omejuje manjšine. A Slovenija je pač čudna dežela.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.