Posebna knjižnica

Knjižnica državnega zbora je posebna knjižnica. Morda zato, ker je poleg Narodne in univerzitetne knjižnice verjetno edina, v kateri si lahko izposodimo skoraj vse izdaje založbe Nova obzorja, katere solastnica je stranka SDS, ki je prek poslanske skupine vsakemu svojemu poslancu pri tej založbi kupila več kot deset različnih izdaj. Gotovo pa tudi zato, ker si v čitalnici knjižnice ni mogoče ogledati vsega razpoložljivega gradiva.

V parlamentarni knjižnici, ki je specializirana knjižnica zaprtega tipa, najdemo gradivo, povezano z delom državnega zbora in državnega sveta, ki ga druge knjižnice nimajo. To je zunanjim uporabnikom na voljo v čitalnici. Preostalo gradivo, do katerega lahko dostopamo tudi v drugih knjižnicah, pa je zunanjim uporabnikom na voljo le prek medknjižnične izposoje.

Ljubljančanka Anita Goršek, študentka, ki pripravlja doktorsko disertacijo, je v čitalnici na Šubičevi želela vpogledati nekaj magistrskih del, sicer dostopnih v novogoriški in kranjski knjižnici, a tega ni mogla storiti. »To, da si gradivo lahko izposodim prek medknjižnične izposoje, ne morem pa pregledati gradiva v čitalnici, je absurdno. Stroški medknjižnične izposoje bi bremenili državni zbor. Poleg tega gradivo za čas izposoje ne bi bilo na voljo rednim uporabnikom knjižnice. Vse to je sprejemljivo, ni pa sprejemljivo, da bi za nekaj ur prišla v čitalnico in tam pregledala gradivo, s čimer bi državnemu zboru in sebi prihranila čas in stroške,« se ne more načuditi.

V državnem zboru o spremembi pravilnika ne razmišljajo, saj bi to pomenilo spremembo koncepta delovanja knjižnice. Poleg tega bi morali drugače opremiti prostore in zaposliti več ljudi, za kar parlament nima sredstev. Ovira za spremembe naj bi bila tudi varnostna politika v državnem zboru.