Portret / Matija Solce, lutkar in glasbenik

Če ste se v minulih letih julija odpravili po stari cesti v katero izmed južnih istrskih letovišč, ste morda v Gračišču, zadnji vasi pred mejo s Hrvaško, opazili improviziran smerokaz z napisom Festival Histeria. Vabil je v ad hoc »ustanovljeno« mesto Cantalone, kilometer dolgo interaktivno inštalacijo, na kateri v nekaj dneh več sto umetnikov ponuja več kot sto koncertov, gledaliških predstav in cirkuških spektaklov. Umetniki ne prihajajo na festival samo zato, da se predstavijo kolegom in gledalcem, ampak da se v sproščenem okolju učijo drug od drugega, svoje znanje pa na praktičnih delavnicah delijo tudi z gledalci. Le tam lahko denimo slišiš, kako indijski glasbenik, z obilico ironije, improvizira na »oberkrainersko« muziko.

Ta svet v Gračišču – letos sicer festivala ne bo, ker je postal bienalni – si je zamislil in ustvaril Matija Solce, etno glasbenik, harmonikar in profesionalni lutkar, doktorand gledališke akademije DAMU v Pragi. Festival se je leta 2010 rodil iz orkestra Etno Histeria, ki ga vsako leto sestavlja sedemdeset glasbenikov z vsega sveta. Začelo se je s povabilom zanimivim umetnikom, ki jih je srečeval na svojih potovanjih. In veliko je potoval. In igral. Z glasbeniki z vseh koncev sveta. Festival je zasnoval kot nekakšno komuno, vzporedni svet, da bi pokazal, kakšna bi morala biti vloga kulture v vsakodnevnem življenju. Verjame v živo kulturo, ki se rojeva tukaj in zdaj, kajti »kultura dela iz nas ljudi«.

Odraščal je v Hrvatinih na Krasu v umetniški družini. Kot otrok je z očetovim Papirnatim gledališčem prekrižaril dobršen del Evrope. Etno ga je začel zanimati med preigravanjem kompozicij madžarskega skladatelja Béle Bartóka na klavirju. Kasneje je igral harmoniko v različnih istrskih bendih. Etno ga ne zanima v muzejskem smislu, ampak kot »podlaga za interpretacijo, improvizacijo, saj se mi zdi avtorska glasba danes izumetničena. Zanimajo me jam sessioni. Z glasbeniki iz celega sveta naredimo projekt, ki se ne bo nikoli več ponovil. Meni je to dovolj«.

Obe njegovi umetnosti, glasba in lutke, sta mu pomagali, da se je znebil introvertiranosti, ki je zaznamovala njegova mlada leta. »Kar hecno je, kako drugače začneš delovati, če se postaviš v neki umetn(išk)i kontekst, ko postaneš nekdo drug. Kar naenkrat si presenečen sam nad sabo,« pravi. Lutke izražajo njegov alter ego. Z njimi iz njega udarita aktivist in provokator. Borec za drugačen svet, čeprav bolj daje »karakter stvarem, kot pa da bi izražal svojo intimo«. V času študija lutkarstva v Neaplju je z lutko Pulcinella (malce strašljiv lik iz commedie dell’arte) uprizarjal predstave, v katerih je izražal nasprotovanje vojni v Afganistanu. Njegova panda z imenom Fergus Walker pa je »filozof«, ki najraje provocira ljudi z vprašanji o medčloveških odnosih. Zanimiva je tudi njegova predstava Happy Bones, saj ironizira smrt, stalnico v njegovih predstavah, da bi »razbijal tabuje o njej« in pokazal, da »smrt vse posploši na isto raven«.

Takšen je torej njegov svet, kjer prevladujejo sodelovanje, druženje in kultura. Na teh poudarkih je koordiniral Protestival na vseslovenskih vstajah. Z lutkami zombijev, tisoč jih je izdelal kar njegov oče, se je odzval na zmerljivke tedanjega premiera o vstajnikih. Protestival je letos nagrajen z zlato ptico, sam pa je že prej dobil to priznanje v kategoriji scenske umetnosti. Ponosen je na priznanje, saj ga je dobila skupina, kar zanj pomeni »odmik od egocentričnega tekmovanja med kulturniki«.

Prihodnje leto, po koncu študija, se namerava ustaliti v Kozarišču, kjer je tudi grad Snežnik. Kar v svoji hiši bo odprl gledališče, da bi »naredil implantacijo kulture v lokalno okolje. Zanima me vzdržen projekt, ki bi povezoval turizem, ekološko kmetijstvo in kulturno izobraževanje otrok«.

Morda si bo v Kozarišču mogoče ogledati predstavo Pavliha Revival, ki jo snuje. Iz lutke, ki je čakala petdeset let v škatli, bo naredil aktualno predstavo, saj ga zanima, kako je skozi njegove oči in čutenje videti novi svet. Predstava bo humorna, saj »le s humorjem lahko zadeneš človeka s težko temo«.