Knjiga / Vitomil Zupan: Komedija človeškega tkiva

+ + + + +

Nova izdaja kultnega romana iz leta 1980.

Le hommage avtorju ob stoletnici rojstva? Ali drugače: kaj prinaša današnje branje?

Osrednji junak je danes še bolj izstopajoč, saj združuje izginule lastnosti samoniklosti. Potepuh, boksar, klatež in vojak, skozi njegove objeme se menjavajo ženska imena: Elvira, Rada, Ljudmila etc.; do polnoči sem obdeloval teto, po polnoči sem se preselil na njeno hčer. A obenem lik, ki se vseskozi preživlja sam: zdaj dela na ladji, drugič je smučarski učitelj, spet zdaj piše literaturo, spet drugič bo učitelj plavanja. Vendar po esenci ni bonvivan, temveč erudit: globoko v noč študira Aristotela in Platona, da bi spoznal fašizem, po kosilu prebira nemški prevod Mussolinijevega romana, četudi je študent tehnične fakultete, hodi na predavanja Izidorja Cankarja o umetnostni zgodovini, ko kot študent sreča prijatelja, oba iz žepa potegneta literarni spis in si bereta, se na pamet uči Danteja v italijanščini, pred spancem čita angleško knjigo etimoloških izpeljav, je doma v klasičnih jezikih.

Vedno bo gost življenja, pa četudi v taborišču, med partizani ali v zaporih. A hkrati roman presega subjektivnost junaka, saj prinaša duh časa – vsakdanje bivanje v tridesetih in štiridesetih letih, ki ga v zgodovinah ne najdemo. Ki pri njem izstopa iz dihotomije dobrih in zlih; ko ga okupatorji med racijo aretirajo, pri njem najdejo nekaj popisanih papirjev, zaradi katerih ga dva dni pretepajo kot psa, da bi izvedeli šifre OF, potem pa fašistični zasliševalec v njih prepozna poemo angleškega literata Tennysona, se mu opraviči rekoč – služba je služba, mu ponudi konjak, začne pogovor o Baudelairu in ga vrne na prostost. Komedija življenjskega tkiva.