Seks, resnice & trakovi

Vintage je kul, sporoča Jarmuschev film Večna ljubimca, ki bi ga lahko mirno vrteli na double-billu s Sorrentinovo Neskončno lepoto. Oba filma sta lepo ujela zadnji blišč somraka, zaton zahoda in izginotje stvari, ki so bile nekoč prelomne, usodne, bistvene, formativne, transformativne, kultne, zdaj pa jih je čas – ali pa neusmiljeni “napredek” kapitalizma, kakor hočete – povozil.

Oba filma, Jarmushev in Sorrentinov, bi lahko mirno vrteli na triple-billu z 2. festivalom 35-mm filma, ki je na voljo v Kinoteki in ki “slavi, ohranja in opominja na določen standard in specifiko filmske projekcije, kakršna je zaznamovala prvih 120 let zgodovine filma, danes pa izginja celo iz številnih filmskih arhivov in kinotek po svetu.” Celuloid danes dokončno zamenjujejo digitalne projekcije, tako da je 35-mm trak obsojen na smrt, toda prav 35-mm trak je ta, ki se najbolje spominja največjih vrhuncev moderne dobe. In glede na to, da povsod vrtijo le še nove filme, da povsod zmaguje trg in da celo filmski TV-kanali, ki vrtijo klasične filme, vrtijo le še ene in iste največje hite, je zelo verjetno, da se bo filmskih vrhuncev, vsega tistega prelomnega, usodnega, vplivnega, bistvenega, kristalnega, formativnega, transformativnega, avangardnega, kontrakulturnega in eksperimentalnega, potemtakem vsega tistega, kar je to novo sploh omogočilo, zelo kmalu spominjal le še 35-mm trak. Zlahka si predstavljamo Adama, Jarmuschevega vampirskega hipsterja in kultista, kako si v svojem brlogu vrti filme Jeana Epsteina (s Koncem Zemlje vred), Rudyja Burckhardta (The Climate of New York), Stana Brakhaga (The Wonder Ring) in Shirley Clarke (Bridges-Go-Round), Downeyjeve Odrgnjene komolce, Kubelkovo 7-minutno klasiko Arnulf Rainer, filmsko simfonijo Ljudje v nedeljo, ki jo je leta 1930 posnel ultimativni dream team (Curt Siodmak, Robert Siodmak, Edgar G. Ulmer, Fred Zinnemann, Billy Wilder), Godinovo prezgodnje slovo od bratstva in enotnosti (Zdravi ljudje za razvedrilo), Kubrickovega Barryja Lyndona in tako dlje, vse do kompletnega surovega materiala, iz katerega je Sergej Paradžanov leta 1968 spletel epos Sajat Nova. Ti davni filmi, ki jih vrti 2. festival 35-mm filma, so še vedno prihodnost filma. In ker so nas prav ti filmi ustvarili, tako rekoč izumili, je čas, da svojemu Stvarniku končno pogledate v oči.