Kritika / Malcolm Gladwell: David in Goljat

+ + + +

Podnaslov, o katerem se zdi, da pove vse o knjigi: Outsiderji, neprilagojenci in umetnost boja z velikani.

Svetopisemska prilika ne meri na čudežno zmago palčka, temveč na njegovo prebrisanost, ki dramatično spremeni okvir in pravila pričakovanega spopada. Tako bi torej pričakovali, da bo avtor nizal primere in okoliščine, ki so iz obstranca napravili zmagovalca nad Goljatom. Toda bralec bo presenečen, ko bo med zmagovalci našel poražence.

Med njimi starše žrtve uboja, ki so se odločili, da oprostijo morilcu, še posebej pa izstopa francoski pastor André Trocmé, ki se je v vasici Le Chambon med drugo vojno uprl Petainovemu ukazu o uvedbi hitlerjanskega pozdrava in deportaciji Judov. Nonšalantno je še naprej pridigal: »Dolžnost je ljubiti svoje sovražnike. Upirali pa se bomo, kadar bodo ti od nas zahtevali dejanja, ki so v nasprotju z evangelijem. Upirali se bomo brez strahu, vendar tudi brez ponosa in sovraštva.« In število šolarjev se je z 18 pred vojno povečalo na 350 leta 1944. V vasici sploh niso skrivali, da so tu prebegli judovski otroci, a tudi nemška oblast kar nekaj časa ni intervenirala, nato pa je uničevalni stroj tudi tod stekel v smer koncentracijskih taborišč. Knjiga torej prinaša Davide, ki jim uspe neverjetni obrat, za katerega se vnaprej zdi, da je zunaj možnega. A obenem je delo polemično, pobija namreč tezo, da je za razred bolje imeti manj otrok v razredu. Vse bo na videz sicer idealno, toda premalo energije, premalo interakcije, premalo vrstnikov, po katerih bi se lahko zgledovali. A kje je tu David? Otroci bogatih staršev, poslani v zasebne osnovne šole z golf igrišči in drugimi ugodji, vendar te proizvedejo manj bistrih in vztrajnih učencev kot enostavne javne šole. Elegantni paradoks, toda nič več kot to, evidence proučevalcev šolski okolij bi to z nasmehom demantirale.