Kdo pritiska na sodstvo?

Ko se bo pisala obtožnica proti Borutu Pahorju, bo relevantno tudi to, da je sredi maja 2014 zavrnil prošnjo predsednika vrhovnega sodišča za avdienco. Iz intervjuja v Mladini 13. junija 2014 je mogoče razbrati, da se je sodnik obrnil na predsednika republike v pričakovanju, da bo ta zastavil avtoriteto svojega položaja za zaustavitev političnih pritiskov na sodnike in diskvalifikacij sodstva. Urad predsednika republike tega škandaloznega Pahorjevega dejanja ni zanikal, oglasil se je zato (Mladina, 20. junij 2014), da bi popravil »napačni vtis«, ki ga je morda pustil intervju s predsednikom vrhovnega sodišča, da je namreč predsednik države »ravnodušen do vloge sodstva in pomena krepitve pravne države«. Kot da bi bilo to vprašanje!

Urad predsednika za odnose z javnostmi (zanimiva množina) postreže s Pahorjevimi izjavami o pravni državi, občimi in nezavezujočimi. Pahor lahko govori, kar hoče, saj tudi dela vse mogoče. Tega, kar bi kot predsednik države v danem primeru moral storiti, pa ni. Zato so izjave, s katerimi je postregel njegov urad, prazno leporečje. Predsednik demokratične države bi moral sam prvi opaziti, če se pojavijo in naraščajo politični pritiski na sodstvo, in na lastno pobudo najodločneje intervenirati proti takim pojavom. Ker če sodstvo ne more opravljati svojega dela, se država sesuje in postane razbojniško gnezdo. In če predsednik ničesar ne stori, bolje: če ne stori tistega, kar je v njegovi moči, je tudi on odgovoren, sokriv, za razpad države.

To je hudo resna zadeva. Četudi predsednik republike ustvarja vtis, da so glavna vsebina njegove politike odnosi z javnostjo, njegova služba za odnose z javnostmi ve, da v danem primeru ne gre le za morebiten »napačen vtis«. Zato so se tudi oglasili. Gre za predsednikovo politično odločitev, ki je v nasprotju z mnogočim, kar dela, jasna. Seveda velja poskusiti s »spinom«, obrniti pozornost drugam. A tista odločitev ostane, in predsednikov urad je o njej moral nekaj reči in pri tem ni mogel skriti zadrege. Najprej so povedali, da z vrhovnega sodišča niso dobili nobenega »uradnega vabila ali prošnje« za sestanek. Predsednik torej s formalnega vidika ni bil dolžan sprejeti predsednika vrhovnega sodišča na pogovor. Takšno razlago bi bilo mogoče sprejeti – z malo nejevere. (Močno dvomim, da je imel Pahor »uradna vabila ali prošnje« za vsa tista svoja slikovita opravila.) Ampak iz urada so potem sporočili še nekaj drugega, kar zveni bolj pristno pahorjansko in kar je videti kot pravi razlog za zavrnitev avdience. Pahor naj bi bil ocenil, »da bi bilo morebitno srečanje ... v času, ko naj bi Vrhovno sodišče utegnilo presojati zadevo Patria, neprimeren čas za srečanje, saj bi lahko v javnosti po nepotrebnem sprožilo ugibanja o vsebini pogovorov«.

To zveni kot izgovarjanje, vendar pa postavi na ogled elemente, ki so po mojem prepričanju igrali ključno vlogo pri Pahorjevi odločitvi, da ne bo sprejel predsednika vrhovnega sodišča. Najprej gre za generalno potezo Pahorjevega političnega nastopanja: naravnavanje nastopov in odločitev po tem, kakšen bo pričakovani odziv javnosti. V danem primeru je to po mojem mnenju popolnoma nedopustno: če je zavzemanje za neodvisnost sodstva in spoštovanje zakonitosti, za pravno državo, odvisno od javnomnenjskih kalkulacij, je neodvisnosti sodstva konec, javno mnenje postane vrhovni zakon in od pravne države se lahko poslovimo.

Pahorjevega telefonskega pogovora z obsojencem v zadevi Patria ne moremo razumeti drugače kot politični pritisk na sodstvo.

Potem pa gre tu za specifično vprašanje: katera javnost bi utegnila »ugibati« o »vsebini pogovorov« med predsednikom države in predsednikom vrhovnega sodišča? Predstavljam si, da je, v jeziku urada, kar nekaj javnosti, ki se jim tako srečanje ne bi zdelo v ničemer sporno. Poleg tega ne bi bilo treba ugibati: sogovornika bi lahko javnost obvestila, o čem sta se pogovarjala. Če bi na podlagi takega pogovora predsednik države nastopil z izjavo proti političnim pritiskom na sodstvo, ali tudi samo v prid zagotavljanju neodvisnosti sodstva in njegovemu nemotenemu delu, se večini javnosti, ki si jih lahko zamislim, to v nobenem trenutku in v ničemer ne bi zdelo nič spornega. Večina naših javnosti bi prav rada slišala, da bo tudi v zadevi Patria zagotovljeno neodvisno odločanje sodnikov. In še nekaj: večina javnosti, ki obstajajo pri nas, tudi nima pretiranih nagnjenj k »ugibanju«. Le ena je notorično nagnjena v to smer in v vsem, kar ni po njenem okusu, vidi zarote.

Bolj ko razmišljam, bolj se mi zdi, da iz tega pojasnila urada veje predsednikov strah pred eno specifično javnostjo. Če bi se pa predsednik države iz strahu pred enim segmentom javnosti izmaknil dolžnosti, ki mu jo nalaga položaj, da se postavi proti političnim pritiskom na sodstvo, bi bilo bolje, da bi odstopil. Po informaciji, da se je predsednik države po službenem telefonu pogovarjal z obsojencem v zadevi Patria dan pred njegovim odhodom v zapor, pa ne morem vztrajati pri tako naklonjenem mnenju do predsednika.

Če je zadeva Patria igrala vlogo pri odločitvi predsednika države, da ne bo sprejel na pogovor predsednika vrhovnega sodišča, ki je iskal podporo proti političnim pritiskom na sodstvo, je moral vedeti, da bo s to svojo odločitvijo dejansko pustil odprt prostor za pritiske na sodstvo po izreku pravnomočne sodbe v omenjeni zadevi. Če tega ni mogel predvideti, je opravilno nesposoben. Dejansko smo zdaj priče pravim bakanalijam političnih pritiskov na sodstvo in spodkopavanja avtoritete sodni veji oblasti. Predsednik države ob tem zgovorno molči. Še huje, uradno se pogovarja z obsojencem v zadevi Patria dan pred njegovim nastopom prestajanja kazni. Tega Pahorjevega telefonskega pogovora ne moremo razumeti drugače kot politični pritisk na sodstvo. Kot pritisk na sodstvo s samega političnega vrha. Kje je kdo v naši uradni politiki, ki bo zaradi tega zahteval njegov odstop?