»Danes ni več herojev. Če kdo pokaže potencial, da bi postal heroj, ga hitro porinemo v blato. In če vse to mirno spremljamo, si vsaj priznajmo, da tudi mi nismo ravno nedolžni.«

Andrej E. Skubic (1967) je na ljubljanski Filozofski fakulteti študiral slovenistiko in anglistiko ter tam leta tudi 2003 doktoriral na temo sociolektov v jezikovni stvarnosti in literaturi. Poleg prevajalskega dela je napisal šest romanov in zbirko kratkih zgodb. Za romaneskni prvenec Grenki med je leta 2000 dobil Delovo nagrado kresnik, isto nagrado pa leta 2011 tudi za roman Koliko si moja?.
Skubic je kot pisatelj tankočuten in kritičen opazovalec družbenega življenja v Sloveniji, predvsem vedno bolj prekarnega srednjega sloja, ki mu tudi sam pripada, ker je »fluiden, saj gre v njem za stalno redefiniranje vlog, iskanje svoje vloge«
Pred dvema tednoma je izšel njegov najnovejši roman Samo pridi domov, v katerem literarno osvetljuje pojav korupcije v Sloveniji. Avtor ta fenomen kaže s človeške plati, na ravni primarnih medčloveških odnosov med protagonisti, saj če »daš to tematiko v roman, v njem deluje čisto drugače kot v časopisu. Te nore stvari v romanu izpadejo res nore«.

S Skubicem smo se pogovarjali o njegovem novem romanu, o »ultrakaotični« slovenski družbi, o politiki in politikih v Sloveniji, o dometu in posledicah vstajniškega gibanja, o razvojnih alternativah slovenske družbe in države ter o vlogi kulture v teh procesih.