Južni tok gre naprej

Putinu je z vključitvijo Avstrije v projekt Južni tok znova uspel velik korak naprej in spravil v slabo voljo ZDA, ki si prizadevajo za zaustavitev tega projekta

Avstrija je s pristopom k projektu Južni tok in podpisom pogodbe z Gazpromom ob obisku Vladimirja Putina znova precej razjezila Washington in Bruselj, po drugi strani pa pomeni novo potrditev, da Južni tok, od katerega si veliko obeta tudi Slovenija, ni odpisan. Plinovod, ki bo preko dna Črnega morja pripeljal plin do Bolgarije, Srbije in Madžarske ter Slovenije in sedaj še do plinskega vozlišča Baumgarten, od koder bo na voljo tudi kupcem v osrednji Evropi in predvsem Nemčiji, je pomemben tako za Evropo kot za Rusijo. Izvršni direktor OMV Gerhard Roiss in prvi mož Gazproma Aleksej Miller sta zagotovila, da je projekt skladen z evropsko zakonodajo. VEČ>>

Roiss je ob podpisu pogodbe dejal, da je to naložba v varnost energetske oskrbe Evrope. Prve količine plina so v Avstriji pričakovane v letu 2017, medtem ko je poln zagon avstrijskega dela plinovoda predviden do januarja leta 2018. V avstrijsko plinsko vozlišče Baumgarten bo tako letno dostavljenih do 32 milijard kubičnih metrov ruskega plina. Plinovod Južni tok naj bi bil dolg 2600 kilometrov. Glavna trasa je predvidena pod Črnim morjem preko Bolgarije, Srbije, Madžarske in Slovenije do Italije, kraki pa naj bi segli tudi v nekatere druge države, tudi v Avstrijo in BiH.

Projektu seveda nasprotujejo ZDA, ki so si dolga leta prizadevale za project Nabucco, ki bi plin iz Azarbejdžana in Turkmenistana pripeljal v Evropo mimo držav, ki jih je izbirala Rusija. Odnosi Rusije z Madžarsko in Avstrijo veljajo za zelo dobre, z Bolgarijo ima Rusija vsaj toplo-hladne, Srbija pa velja za njeno zaveznico. In zato ni nenavadno, da so v ameriškem veleposlaništvu v Ljubljani v preteklih dnevih zelo pritiskali Slovenijo, da naj odpove obisk Sergeja Lavrova. Obisk Lavrova v Sloveniji sovpada z vrhuncem energetske vojne med Evropsko komisijo, ki ji ob pomagajo tudi ZDA, in Moskvo. V njenem središču je gradnja plinovoda Južni tok, ki je v nasprotju z interesi ZDA. Poleg tega, da bi plinovod povečal energetsko odvisnost držav srednje in vzhodne Evrope od Rusije, bi ta z njim obšla izolacijo, v katero jo želi spraviti Washington.

Ob tem pa je položaj Slovenije zapleten vsaj zaradi treh razlogov – po eni strani Južni tok aktivno ovira Evropska komisija, ki trdi, da je lastništvo plinovoda v nasprotju z evropskimi pravili, kar je zaustavilo gradnjo plinovoda tudi v Bolgariji, hkrati pa Slovenija po avstrijskem podpisu pogodbe ni več edina tranzitna pot za dostavo plina na zahodnoevropska tržišča. Avstrijski predsednik je dejal, da Avstrijcem ne more pojasniti, zakaj plinovod, ki gre preko držav EU in članic NATO ne bi mogel iti še “50 kilometrov v Avstrijo”. Povsem mimogrede pa je še navrgel, da je “proti sankcijam zoper Moskvo” – in s tem dal jasno vedeti, da na ravni EU ne bo enotnosti pri vprašanju naslednjega kroga sankcij. Istočasno pa je korak nazaj naredil tudi Putin, ki je zgornji dom parlamenta pozval, da razveljavi odlok o pravici predsednika, da pošlje rusko vojsko v Ukrajino.

Putinu je prve težave kljub temu naredila Bolgarija, pod precejšnjim pritiskom ZDA. Januarja letos, mesec dni pred padcem Janukoviča, je bolgarski predsednik vlade nenadoma ukazal ustavitev del na Južnem toku – takoj po obisku visoke delegacije ameriških kongresnikov, med katerimi je bil znani jastreb John McCain, pa tudi senatorja Chris Murphy in Ron Johnson. Bruselj si želi zamrznitev projekta, saj naj bi pravila konkurenčnosti onemogočala, da bi bil ponudnik plina tudi lastnik plinovoda. Državam, ki so podpisale sporazume z Gazpromom, Evropska komisija grozi celo s sankcijami. Po drugi strani pa strokovnjaki opozarjajo, da evropska pravila omogočajo tudi izjeme in da bi se lahko zato zelo hitro dogovorili o takšni rešitvi plinovoda, saj ta problem v ničemer ne ovira pretakanja plina do Nemčije po Severnem toku, res pa je, da tam plinovod poteka večinoma po morskem dnu. Kljub temu večina analitikov zaustavljanje Južnega toka vidi v kontekstu pritiskov na Rusijo zaradi ukrajinske krize, pa tudi lobiranja ZDA, ki želijo čim manj gospodarskih stikov oziroma odvisnosti Evrope od Rusije. Proti Južnemu toku aktivno lobira tudi Ukrajina, ki želi obdržati vlogo edine južne tranzitne poti za plin v Evropo.

Za kaj pravzaprav gre, je zelo preprosto pojasnil tudi sam Vladimir Putin ob obisku Avstrije, kjer je dejal, da “ZDA nasprotujejo ruskemu Južnemu toku zato, ker želijo ZDA same oskrbovati Evropo s plinom”, ter položaj označil kot običajen konkurenčni boj. “Poskušajo narediti vse, da bi prekinili sporazum. V tem ni nič nenavadnega. To je navaden konkurenčni boj, pri katerem se uporabljajo tudi politična sredstva. Mi smo v stikih z našimi pogodbenimi partnerji, ne s tretjimi strankami. Naši ameriški prijatelji so zaradi Južnega toka nesrečni, toda bili so nesrečni tudi leta 1962, ki se je začel projekt 'plin za plinovode' z Nemčijo. Sedaj so znova nesrečni, nič se ni spremenilo, le da hočejo sami oskrbovati evropski trg,” je dejal Vladimir Putin na Dunaju ob pogovoru s svojim gostiteljem, avstrijskim predsednikom Heinzom Fischerjem. Toda “če se bo to zgodilo, ameriški plin ne bo bolj poceni, ker je plin iz plinovodov vedno cenejši od utekočinjenega plina”, je dejal Vladimir Putin. S tem je Gazprom po uspešnem sporazumu s Kitajsko uspel narediti še en korak naprej pri projektu Južnega toka in po oceni nekaterih analitikov narediti tudi razkol znotraj EU same, saj je ta korak v nasprotju s politiko same Evropske komisije, pa tudi politike diverzifikacije energetskih virov.

Toda vse to je samo leporečje, realpolitiko pa je najbolje opisal predsednik uprave OMV-ja Gerhard Roiss, ki je dejal: “Evropa potrebuje ruski plin. Evropa bo ruski plin še bolj potrebovala v prihodnosti, kajti evropska proizvodnja plina upada. Mislim, da tudi Evropska Unija to razume.” Kar pa se tiče sanj nekaterih, da bi lahko ZDA oskrbovale Evropo s plinom namesto Rusije, je to najbolje komentiral sam predsednik uprave velikega terminala Cheniere v severni Ameriki Charif Souki, ki je aprila dejal, da mu “vsekakor, laska, ko se o tem govori, vendar gre za popolno neumnost. Gre za tako veliko neumnost, da ne morem verjeti, da kdorkoli to sploh verjame”.