Stereotipi o usodnem atentatu

Sto let od atentata, ki ga je v Sarajevu 28. 6. 1914 izvedel Gavrilo Princip so mnenja o tem usodnem dejanju in njegovih vzrokih in posledicah še vedno deljena. Več >>

Stoletnica usodnega strela pripadnika organizacije Mlade Bosne Gavrila Principa, namenjenega avstrijskemu prestolonasledniku Francu Ferdinandu in njegovi soprogi, se je mesec dni pozneje spremenila v avstrijski napad na kraljevino Srbijo in začetek prve svetovne vojne, ki je odnesla 16 milijonov življenj in poskrbela za precej različne ocene zgodovinarjev in medijev o tem prelomnem dogodku. Gavrilo Princip za nekatere ostaja junak, ki se je uprl okupacijskim oblastem Avstro-Ogrske, ki so najprej zasedle in nato anektirale Bosno in Hercegovino, za druge pa "srbski nacionalist" in terorist, katerega iskra je prižgala najprej balkanski in nato še svetovni sod sodnika. Zaradi različnih interpretacij teh dogodkov so v Republiki Srbski odkrili spomenik Gavrilu Principu, v Sarajevu pa so že v času vojne izbrisali stopinje v tlaku na mestu, s katerega je Princip streljal na Franca Ferdinanda. Spremenili so tudi vsebino spominske table. Geopolitika se vsaj v nekaterih pogledih očitno ni spremenila že stoletje - in zato so v Sarajevu ob stoletnici atentata na povabilo osrednjih oblasti muzicirali avstrijski, v Višegradu pa ruski filharmoniki. Politiki iz Srbije so zaradi trditev o srbski "agresiji" v načrtovanem govoru celo bojkotirali proslavo v Sarajevu.

Zanimiv je že pogled na nekatere zgodovinske učbenike o tej temi v različnih šolskih sistemih v BiH danes. V učbenikih v Srbiji je Gavrilo Princip opisan kot atentator, brez omembe, da naj bi bil "terorist" ali heroj. "Toda, če želite moje mnenje, potem je fant, ki z 20 leti žrtvuje svoje življenje za ideale junak, ne pa terorist," ocenjuje Mihajlo Ćulum, profesor zgodovine na Prvi beograjski gimnaziji. "Avstro-Ogrska je najprej okupirala, nato pa anektirala BiH. Bila je država okupatorka. Dijake učim, da so bili vzroki vojne v imperialističnih težnjah velikih sil, da je Avstro-Ogrska najprej okupirala in si nato pripojila BiH. Bila je država osvajalka," ocenjuje profesorica zgodovine Mirjana Trbojević v Banjaluški gimnaziji v Republiki Srbski. Tudi hrvaški založnik Slavko Goldstein je prepričan, de je bil Gavrilo Princip revolucionar, ne terorist in zavrača ocenjevanja Principovega atentata z današnjimi merili. Atentati so bili namreč ob koncu devetnajstega stoletja v Evropi zelo pogosti in so veljali za legitimno sredstvo zoper samodržce in okupatorje. Dino Mustafić, režiser iz Sarajeva, ki je nedavno pripravil uprizoritev drame o Gavrilu Principu z naslovom Majhen mi je ta grob, katere avtorica je Biljana Srbljanović, je prepričan, da so ideje Gavrila Principa še danes aktualne. "Žalostno je, da se sto let po atentatu v Sarajevu vodijo polemike, ali je to bilo herojsko ali teroristično dejanje. Ko gre za sarajevski atentat se pozablja na vrsto zadev. Pred tem je bilo na desetine atentatov po vsej Evropi zoper to isto monarhijo. Pozablja se tudi na kontekst, ki kaže, da je šlo za politični atentat, v tistem trenutku sredstvo boja za politične ideje. Pozablja se na emancipatorske ideje Mlade Bosne kot politične organizacije, ki je imela tudi kulturno misijo, kjer so brali Walterja Whitmana in Svetozarja Markovića, Fjodorja Dostojevskega, se zavzemali za emancipacijo žensk, svobodo in so bili večnacionalna organizacija," opozarja Mustafić. Tudi režiser Emir Kusturica meni, da v primeru, če ne bi bilo Principovega strela, nihče od jugoslovanskih narodov ne bi doživel emancipacije: "Ni naroda na balkanskem polotoku, še posebej pa ne med tistimi, ki so vstopili v Jugoslavijo, ki ga niso zbudili prebujeni angeli. Tako je namreč Ivo Andrič imenoval mladobosance in njihove simpatizerje."

Snježana Melunović, profesorica zgodovine v gimnaziji "Obala" v Sarajevu na to obdobje zgodovine gleda nekoliko drugače: "Dijake učim, da so bili vzroki za vojno v imperialističnih težnjah velikih sil in da je bil atentat v Sarajevu samo povod, čeprav je bilo to teroristično dejanje, ki ga ni mogoče opravičiti." Na podoben način v hrvaških šolah učijo, da je bila Mlada Bosna - v kateri so bili Srbi, Hrvati in Muslimani in si je prizadevala za osvoboditev in združitev vseh jugoslovanskih narodov - teroristična organizacija. V avstrijskih šolah učijo nekaj podobnega - da je bil razlog za vojno želja Srbije, da razširi svojo oblast nad južnimi Slovani. V učbeniku za sedmi razred zgodovine v osnovnih šolah se navaja, da se je avstroogrsko-srbski spopad za to, kdo bo imel večji vpliv na Balkanu, zaostril, ko sta bila leta 1914 ubita prestolonaslednik Ferdinand in njegova soproga. Gavrilo Princip je bil opisan kot nacionalist, ki je "izzval vojno". Povsem drugače je bilo v času atentata. V New York Timesu so, na primer, atentat celo pozdravili, ker je bilo to po njihovem mnenju "dobro za mir". New York Times je tedaj namreč poročal, da je nadvojvoda Ferdinand v Veliki Britaniji, Rusiji in Franciji veljal "za največjo nevarnost za evropski mir," predvsem zaradi svoje odkrite protisrbske politike.

Tudi v Sloveniji se na sarajevski atentat pogosto gleda izven zgodovinskega konteksta, kjer se Gavrila Principa predstavlja v vlogi nekakšnega predhodnika Obame bin Ladna, sarajevski atentat pa povezuje s poznejšimi vojnami na Balkanu. Zato smo v zadnjem času priča pravi poplavi idealiziranih podob Franca Feredinanda in njegovih menda naprednih idej "trilateralizma". Pri tem se pozablja, da je Avstrija, med drugim, zaprla tudi Ivana Cankarja, samo zato, ker naj bi pred nekimi delavci menda izrekel nekaj pozitivnih besed o uporu Bolgarov in Srbov v balkanskih vojnah in bil nato zašpecan ter zaprt zaradi "verbalnega delikta". Vse pogostejše olepšane vloge Avstro-Ogrske in predvsem Nemčije ob začetku vojne spregledajo najpomembnejše dejstvo, v zvezi s katerim se še danes, kot piše Michael Lind v The National Interest strinja večina zgodovinarjev - da je do vojne prišlo zaradi odločenosti Nemčije, da postane “svetovna sila” oziroma supersila, in to tako, da spodkoplje moč Rusije in Francije s pomočjo vojne, za katero je upala, da bo kratka in zmagovita, tako kot je bila francosko-pruska vojna med leti 1870-71.