Marcel Štefančič jr.

4. 7. 2014  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Film

FIFA: Združene strasti

United Passions, 2014
Frédéric Auburtin

proti -

Politika nogometa.

Nogomet je fenomen 20. stoletja – kot film. Toda film še vedno ne ve, kaj bi počel z nogometom. Še vedno ne ve, kako bi ga prelevil v nekaj gledljivega, kinetičnega in napetega. Ko gre za nogomet, film ne more premagati televizije. Tega, kar z nogometom počne televizija, ne more preseči. Ko se film loti nogometa, vedno tvega, da se bo osmešil. In Združene strasti so tak film – spodletelo srečanje nogometa in filma.

Piše se leto 1904: v neki sobi sedi skupina moških, karikatur nogometnih pionirjev, ki za mizo, polno pijače in jedače, napol zarotniško sklenejo, da bodo ustanovili organizacijo, ki bo vladala nogometu, ki bo urejala vse mednarodne nogometne odnose in ki bo določila vsa nogometna pravila. Jasno, ta pravila bodo veljala povsod. “Ves svet bi moral nogomet igrati po istih pravilih in regulacijah. To lahko zagotovimo le mi – to je naš sen,” dahne eden izmed ustanoviteljev te institucije. Vsi se ji bodo morali absolutno podrediti, tudi disidentski Angleži. Za predsednika izvolijo tega, ki je najmanj pijan. Točno, tako je nastala FIFA.

Ustanovitelji so prikazani kot sanjači, kot veliki idealisti, ki so hoteli nogomet pripeljati v vse najskritejše in najeksotičnejše kotičke sveta, ali bolje rečeno – v času prve velike globalizacije so hoteli globalizirati tudi nogomet, z globalizacijo nogometa pa so nogometu postavili tudi enotna pravila. Zakaj? Očitno zato, da bi ga lahko kontrolirali. Zakaj so ga hoteli na vsak način kontrolirati? Da bi lažje zagotovili večni primat nogometnih velesil? Med nogometnimi funkcionarji, ki se klatijo po tem filmu, so namreč tudi taki, ki so prepričani, da Afričani in Azijci ne morejo igrati nogometa in da je nogomet belska stvar. In ironično: ko leta 1924 na pariški olimpiadi zmaga urugvajska reprezentanca, ji očitajo, da zanjo sploh ne igrajo Urugvajci, ampak Kolumbijci, Bolivijci in tako dalje. Nogomet so si predstavljali kot etnično čisto podjetje.

Združene strasti so bolj ali manj naivno čenčanje, le ilustracija wikipedijskega gesla o zgodovini Fife. Tu recimo vidite, kako je Jules Rimet (Gérard Depardieu) prvo svetovno prvenstvo “podaril” – ali “prodal”, kakor hočete – Urugvaju (“deželi, za katero ni še nihče slišal”), ki je leta 1930, ob stoletnici, potreboval nekaj, kar bi ga postavilo na zemljevid (“Vi potrebujete denar, mi potrebujemo svetovno prvenstvo”), kako je FIFA leta 1931, sredi velike gospodarske krize, zaradi zgrešenih investicij bankrotirala, kako so morali Ukrajinci leta 1942 izgubiti tekmo z Nemci (v nasprotnem primeru bi jih vse pobili, kar naj bi potem tudi res storili), kako je Rimet leta 1950 pokal s težkim srcem izročil Urugvaju, ki je v finalu “nepričakovano” premagal gostiteljico, Brazilijo (kar ni bilo v skladu z “načrtom”), in kako je leta 1974 predsednik Fife postal João Havelange (Sam Neill) in kako si je to najmogočnejšo politično funkcijo na svetu kupil.

“Nisem podcenil ostalega sveta,” dahne svojemu tekmecu, kar pomeni, da je lobistično obišče več kot 100 držav in da podkupi vse tiste kotičke sveta, ki so bili do tedaj pri nogometu brez besede in brez moči. “S tem si odprl Pandorino skrinjico,” pravi njegov tekmec, ki se boji, da bodo zdaj svoj del nogometnega kolača hoteli tudi Afričani in Azijci. Havelange – s pomočjo svoje desne roke, Seppa Blatterja (Tim Roth) – nogomet poveže s kapitalom (“Taka institucija, kot je FIFA, ne more živeti le od dobrih namenov, ampak potrebuje veliko denarja”), obenem pa ne misli, da je nogomet neločljiv od politike: nogomet je politika. Bolj ko je apolitičen in depolitiziran, večji politični vpliv ima. Pač kot globalne korporacije, ki hlinijo apolitičnost, da bi imele večjo politično moč. “Ko se tekma začne, se vse spremeni,” odvrne Havelange, ko mu očitajo dodelitev svetovnega prvenstva Argentini, deželi vojaške hunte. Nogomet za ljudstvo naredi več kot politiki, diktatorji, protesti in resolucije. “Fašisti, komunisti – med svetovnim prvenstvom gledajo le žogo.” Res čudno, da svetovnega prvenstva ni bilo med II. svetovno vojno. Z vidika Fifine filozofije je bila to zamujena priložnost. Havelange položaj predsednika prepusti Blatterju, ki gotovo ne bi pustil, da bi šla taka priložnost v nič.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.