Samo radikalna levica lahko reši Evropo

Po volilni zmagi protipriseljenskih evroskeptičnih strank v državah, kot sta Francija in Velika Britanija, so številni liberalci izrazili osuplost in zaskrbljenost. Toda v njihovem presenečenju, ogorčenju in začudenju, kako da je bila zmaga populistične desnice sploh mogoča, je bilo nekaj lažne naivnosti. Namesto tega se moramo vprašati, zakaj je protipriseljenska desnica potrebovala toliko časa za dokončni preboj.

Ko si je Jean-Marie Le Pen privoščil neokusno šalo s plinsko celico na račun francoskega judovskega pop pevca – »naslednjič jih bomo skurili« (Le Pen zanika, da je bilo to mišljeno antisemitsko) –, ga je hči Marine Le Pen javno kritizirala in tako svojo podobo promovirala kot očetov človeški obraz. Ni pomembno, ali je bil družinski spor zaigran ali dejanski – današnjo populistično desnico definira prav nihanje med dvema obrazoma, surovim in civiliziranim. Pod civiliziranim javnim obrazom preži njegova obscena, surova druga stran in razlika zadeva zgolj to, koliko se druga stran odkrito prizna. Tudi če obscena stran ostane popolnoma skrita in ni nobenih spodrsljajev, pri katerih se izrazi, je prisotna kot tiha predpostavka, nevidna referenčna točka. Marine Le Pen brez očetovega duha ne obstaja.

V sporočilu Marine Le Pen ni nobenega presenečenja: običajno protielitno delavsko domoljubje, ki meri na mednarodne finančne sile in na odtujeno bruseljsko birokracijo. Le Penova je dejansko v ostrem nasprotju s sterilnimi evropskimi tehnokrati: ukvarja se s skrbmi navadnih ljudi in v politiko ponovno vnaša strast. Celo nekaj izgubljenih levičarjev se je vdalo skušnjavi, da bi jo branili. Le Penova zavrača neizvoljene bruseljske finančne tehnokrate, ki brezobzirno vsiljujejo interes mednarodnega finančnega kapitala in prepovedujejo posameznim državam, da bi dajale prednost blaginji svojega prebivalstva; Le Penova tako zagovarja politiko, ki je v stiku s skrbmi in tegobami navadnih delavcev – fašistični izbruhi njene stranke so stvar preteklosti ... Le Penovo in evropske levičarje, ki simpatizirajo z njo, druži zavračanje močne Evrope in vrnitev k popolni suverenosti nacionalnih držav.

Težava s tem skupnim zavračanjem je, da, če se pošalimo, Le Penova ne išče vzrokov bede v mračnem kotičku, kjer dejansko so, ampak na svetlem, ker se tam bolje vidi. Vsi začnejo s pravilno premiso: z neuspehom varčevalne politike bruseljskih izvedencev. Ko je romunski levičarski pisatelj Panait Istrati v tridesetih letih, v času velikih čistk in montiranih sodnih procesov, obiskal Sovjetsko zvezo, ga je neki sovjetski apologet poskušal prepričati o potrebi po nasilju nad sovražnikom, pri čemer je navedel pregovor »Če hočeš napraviti omleto, moraš razbiti jajca«. Istrati je na to jedrnato odvrnil: »Prav. Vidim razbita jajca. Kje je ta tvoja omleta?« Isto moramo reči za varčevalne ukrepe, ki jih vsiljujejo bruseljski tehnokrati: »OK, po vsej Evropi razbijate naša jajca, ampak kje je omleta, ki nam jo obljubljate?«

Zamislimo si zlobnega učitelja, ki daje učencem nemogoče naloge in se jim potem sadistično posmehuje, ko vidi njihovo tesnobo in paniko. Natanko to je tako strašno narobe z zahtevami in ukazi EU.

Rečemo lahko vsaj to, da gospodarska kriza, ki se je začela leta 2008, ponuja obsežne dokaze, da navadni ljudje niso tisti, ki ne vedo, kaj delajo, ampak da je to velika večina izvedencev samih. V zahodni Evropi smo dejansko priča vedno večji nesposobnosti vladajoče elite – vedno manj ve, kako vladati. Samo poglejmo, kako Evropa ravna z grško krizo: na Grčijo pritiska, naj poplača dolgove, vendar hkrati uničuje njeno gospodarstvo z vsiljenimi varčevalnimi ukrepi, s čimer zagotavlja, da grški dolg ne bo nikoli poplačan. Konec decembra 2012 je celo Mednarodni denarni sklad (IMF) objavil izsledke raziskave, po kateri naj bi bila gospodarska škoda zaradi agresivnih varčevalnih ukrepov trikrat večja, kot so sprva predvidevali. S tem je razveljavil svoje lastne nasvete o varčevanju, ki naj bi bilo nujno zaradi krize evroobmočja. Sedaj IMF priznava, da bi bilo siljenje Grčije in drugih zadolženih držav k prehitremu zmanjšanju primanjkljajev kontraproduktivno ... Sedaj, ko je bilo zaradi takšnih »napačnih računov« izgubljenih na stotisoče delovnih mest.

Videti je, kot da dobavitelji in skrbniki dolga krivijo zadolžene države, da se ne čutijo dovolj krive – obtožene so, da se čutijo nedolžne. Spomnimo se stalnega pritiska EU na Grčijo, naj izpelje varčevalne ukrepe – ta pritisk popolnoma ustreza temu, kar psihoanaliza imenuje nadjaz. Nadjaz ni etična instanca, ampak sadistični dejavnik, ki subjekt bombardira z nemogočimi zahtevami in obsceno uživa v njegovem neuspehu, da bi jim ustregel; kot je Freud jasno videl, je paradoks nadjaza v tem, da se počutimo tem bolj krive, čim bolj ubogamo njegove zahteve. Zamislimo si zlobnega učitelja, ki daje učencem nemogoče naloge in se jim potem sadistično posmehuje, ko vidi njihovo tesnobo in paniko. Natanko to je tako strašno narobe z zahtevami in ukazi EU: Grčiji ne dajo niti priložnosti, ker je grški neuspeh del igre.

Resnično sporočilo »iracionalnih« množičnih protestov po Evropi je, da protestniki dobro vedo, česa ne vedo, ne pretvarjajo se, da imajo hitre in preproste odgovore. Res pa je tudi tisto, kar jim pravi njihov čut, namreč da tudi ljudje na oblasti ne vedo. Danes v Evropi slepi vodijo slepe. Varčevalna politika niti najmanj ni resna znanost; veliko bliže je sodobni obliki vraževerja – nekakšen refleksen odziv na nerazumljiv večplasten položaj, slep zdravorazumski odziv tipa »nekaj je šlo narobe, nekako smo krivi za to, za to moramo plačati in trpeti, torej napravimo nekaj bolečega in zapravimo manj«. Varčevanje ni »preradikalno«, kot trdijo nekateri levi kritiki, temveč, nasprotno, preveč površinsko, je izogibanje resničnim koreninam krize.

Toda ali lahko idejo združene Evrope skrčimo na vladavino bruseljskih tehnokratov? Dokaz, da ni tako, je, da ZDA in Izrael, zgledni nacionalni državi, ki sta obsedeni s svojo suverenostjo, na neki globlji in pogosto nejasni ravni razumeta EU kot privilegiranega sovražnika. To razumevanje, ki je v javnem političnem diskurzu pod nadzorom, eksplodira v svojem skritem obscenem dvojniku, skrajno desni krščansko-fundamentalistični politični viziji in njenem obsedenem strahu pred novim svetovnim redom (Obama je v tajnem dogovoru z Združenimi narodi, mednarodne sile bodo posredovale v ZDA in poslale vse resnične ameriške domoljube v koncentracijska taborišča – pred nekaj leti so recimo krožile govorice, da so latinskoameriške čete že v nižinah srednjega zahoda, kjer gradijo koncentracijska taborišča). Ta vizija nastopa v trdi liniji krščanskega fundamentalizma, ki ima zgled v delih Tima LaHaya in podobnih – naslov enega od LaHayevih romanov kaže v to smer: Evropska zarota. Resnični sovražniki ZDA niso muslimanski teroristi, ti so samo lutke, ki jih skrivaj vodijo evropski sekularisti, resnične antikristove sile, ki hočejo oslabiti ZDA in vzpostaviti novi svetovni red pod prevlado Združenih narodov … Po svoje se v tem razumevanju ne motijo: Evropa ni le še eno geopolitično središče moči, temveč je globalna vizija, ki je navsezadnje nezdružljiva z nacionalnimi državami, vizija mednarodnega reda, ki jamči nekatere pravice (blaginja, svoboda itd.). Ta razsežnost EU je ključ do tako imenovane evropske »šibkosti«: obstaja presenetljiva vzporednica med združitvijo Evrope in njeno izgubo globalne vojaško-politične moči.

Kaj je torej narobe z bruseljskimi tehnokrati? Ne samo njihovi ukrepi, njihova lažna ekspertiza, ampak še bolj njihov modus operandi. Osnovni način današnje politike je depolitizirana strokovna administracija in koordinacija interesov. Strah je edini način, kako vnesti strast v to polje in dejavno mobilizirati ljudi: strah pred priseljenci, pred zločinom, pred brezbožno seksualno sprijenostjo, pred ekscesivno državo in njenim bremenom visokih davkov, pred ekološko katastrofo, pred nadlegovanjem (politična korektnost je zgledna liberalna oblika politike strahu). Progresivni liberalci so seveda zgroženi nad populističnim rasizmom; toda če si stvari ogledamo pobliže, kmalu ugotovimo, da si njihova multikulturalistična strpnost in spoštovanje (etničnega, religioznega, seksualnega) drugega deli temeljno premiso s protipriseljenci: strah pred drugim je jasno razviden v liberalni obsedenosti z nadlegovanjem. Drugi je v redu, a le če njegova prisotnost ni vsiljiva, če ta drugi ni zares drugi.

Ni čudno, da tema »toksičnih subjektov« v zadnjem času pridobiva pomen. Čeprav ta pojem izhaja iz popularne psihologije, ki nas svari pred čustvenimi vampirji, ki prežijo na nas tam zunaj, tema seže veliko dlje od neposrednih medosebnih odnosov: prilastek »toksičen« se nanaša na vrsto lastnosti, ki sodijo na popolnoma različne ravni (naravne, kulturne, psihološke, politične). »Toksični subjekt« je lahko priseljenec s smrtonosno boleznijo, ki ga je treba poslati v karanteno; terorist s smrtonosnimi načrti, katerih uresničitev je treba preprečiti, on pa sodi v Guantanamo, prazno območje zunaj vladavine zakona; fundamentalistični ideolog, ki ga je treba utišati, ker širi sovraštvo; starši, učitelj ali duhovnik, ki zlorablja in kvari otroke. Navsezadnje je toksičen tuji bližnjik kot tak, tako da je končni cilj vseh pravil, ki vladajo medosebnim odnosom, karantenirati ali vsaj nevtralizirati in obvladati to toksično razsežnost.

Na današnjem trgu najdemo celo vrsto proizvodov brez strupene lastnosti: kavo brez kofeina, smetano brez maščobe, pivo brez alkohola ... In seznam se nadaljuje: kaj pa virtualni seks kot seks brez seksa, doktrina vojne brez žrtev (seveda na naši strani), ki jo je postavil Collin Powell, kot vojne brez vojne, sodobna redefinicija politike kakor umestnosti izvedenske administracije kot politike brez politike, pa vse do današnjega strpnega liberalnega multikulturalizma kot izkustva drugega brez njegove drugosti – brezkofeinski drugi, ki pleše očarljive plese in ima ekološko zdrav holistični odnos do stvarnosti, ravnanje, kakršno je pretepanje žene, pa ostane spregledano.

Le Penovo in evropske levičarje, ki simpatizirajo z njo, druži zavračanje močne Evrope in vrnitev k popolni suverenosti nacionalnih držav.

Ali ni ta detoksikacija priseljenskega Drugega glavna programska točka stranke UKIP Nigla Faragea? Farage vedno znova poudarja, da ne nasprotuje tujim delavcem v Veliki Britaniji, da nadvse ceni delovne Poljake in njihov prispevek k britanskemu gospodarstvu. Ko so ga na radiu LBC vprašali, zakaj je rekel, da ljudje nočejo imeti Romunov za sosede, je nemudoma nastopilo nasprotje z nemškimi sosedi – v odgovoru je izrazil zaskrbljenost, ker je ljudem s kriminalno preteklostjo dovoljeno vstopiti v Veliko Britanijo. To je drža »civilizirane« protipriseljenske desnice: politika detoksiciranega bližnjika – dobri Nemci proti slabim Romunom ali Romom. Ta vizija detoksikacije Bližnjika pomeni jasen prehod od neposrednega barbarstva k barbarstvu s človeškim obrazom. V kakšnih razmerah se pojavi?

Benjaminova stara teza, da je za vsakim vzponom fašizma spodletela revolucija, danes ne samo drži, ampak je morda bolj upravičena kot kadarkoli. Desničarski liberalci radi poudarjajo podobnosti med levimi in desnimi »ekstremizmi«: Hitlerjevo nasilje in taborišča so posnemali boljševiško nasilje, leninistična stranka danes živi v Al Kaidi – ali to ne pokaže vse prej, kako fašizem nadomesti (zavzame mesto) spodletele levičarske revolucije? Njegov vzpon je neuspeh levice in hkrati dokaz, da je obstajal revolucionarni potencial, nezadovoljstvo, ki ga levica ni zmogla mobilizirati. Ali ne drži isto za današnji tako imenovani »islamski fašizem«? Ali vzpon radikalnega islamizma ni vzporeden izginotju sekularne levice v muslimanskih državah? Danes, ko nam Afganistan slikajo kot najbolj islamistično fundamentalistično državo, se redkokdo spomni, da je bila pred 30 leti to država z močno sekularno tradicijo in z močno komunistično stranko, ki je prišla na oblast neodvisno od Sovjetske zveze. Kot je pokazal Thomas Frank, velja isto za Kansas, ameriško domačo različico Afganistana: država, ki je bila še v sedemdesetih letih zibelka radikalnega levega populizma, je danes zibelka krščanskega fundamentalizma. Isto velja tudi za Evropo: neuspeh levičarske alternative globalnemu kapitalizmu porodi protipriseljenski populizem.

Danes v Evropi slepi vodijo slepe. Varčevalna politika niti najmanj ni resna znanost; veliko bliže je sodobni obliki vraževerja.

Tudi pri očitnih fundamentalističnih gibanjih moramo paziti, da ne spregledamo njihove družbene komponente. Talibane navadno predstavljajo kot fundamentalistično islamistično skupino, ki vsiljuje svojo vladavino z nasiljem – toda ko so spomladi leta 2009 zavzeli dolino Svat v Pakistanu, je New York Times poročal, da so načrtovali »razredni upor, ki naj bi izkoristil globok razkol med majhnimi skupinami bogatih posestnikov in njihovimi najemniki«. Če lahko talibani z izkoriščanjem bednega položaja kmetov »opozarjajo na tveganja v Pakistanu, ki ostaja povečini fevdalen«, zakaj potem pakistanski in ameriški liberalni demokrati ne »izkoristijo« tega bednega položaja in pomagajo razlaščenim kmetom? Iz tega lahko potegnemo samo žalosten sklep, da so fevdalne sile v Pakistanu »naravni zaveznik« liberalne demokracije. Mutatis mutandis isto velja za Faragea in Le Penovo: njun vzpon je hrbtna stran zatona radikalne levice.

Lekcija, ki bi se je morali naučiti prestrašeni liberalci, je torej: samo radikalna levica lahko reši, kar je od liberalne dediščine vredno rešiti. Če se to ne bo zgodilo, se nam obeta enotnost obeh polov: vladavina anonimnih finančnih tehnokratov, ki nosijo masko populističnih psevdostrasti.

Prevod: dr. Samo Tomšič