Renzijeva odposlanka

»Pojdimo v bar,« je predlagala zunanja ministrica. Ura je bila malo čez deset in Federica Mogherini, svetlolaska s spodobno biserno ogrlico, je odločno odkorakala, kamor se je bila namenila. Napotila se je proti mizi na levi, sedla in se nasmehnila zelo zaposlenemu natakarju.

Kaj želi? »Nič,« je prijazno odgovorila, nič, saj je najraje trezna.

Federica Mogherini je na čelu italijanske diplomacije od februarja letos; je politologinja, poročena in ima dva otroka. Prejšnji teden so o njej govorili kot o morebitni naslednici Catherine Ashton na položaju visoke predstavnice EU za zunanjo politiko.

Mogherinijeva je sicer dve leti starejša od premiera Mattea Renzija, vendar je bil med vsemi predhodniki na rimskem zunanjem ministrstvu ob nastopu mandata od nje mlajši le Mussolinijev zet Galeazzo Ciano. Naj bi bila to ena njenih slabosti?

Ne, je odločno odgovorila na Dunaju po srečanju evropskih zunanjih ministrov: »Ne morete načrtovati menjave generacij in hkrati zahtevati 40 let delovnih izkušenj.«

Mlada, ženska, stvarna: je utelešenje marsičesa, kar se zdi pomembno neutrudnemu reformistu Renziju, ki skuša italijansko politiko iztrgati iz ohromelosti. Na evropskih volitvah prejšnji mesec so se mu volivci zahvalili s 40,8-odstotno podporo – kar je bila očitno nagrada za vlado, ki stavi na spremembe. Italijani so tako v evropskem parlamentu najmočnejša socialdemokratska frakcija.

Podobno kot je velika generacijska razlika med nekdanjim premierom bunga bunga Silviem Berlusconijem in zdaj vladajočim Renzijem, se tudi zunanja ministrica Mogherinijeva precej razlikuje od predhodnikov – navsezadnje celo od neposredne predhodnice, 65-letne Emme Bonino. Borka za človekove pravice, verižna kadilka in nekdanja evropska komisarka je zaradi izkušenj veljala za nepogrešljivo, vsaj v očeh predsednika države Giorgia Napolitana.

Renzi je bil drugačnega mnenja, kot je Boninova izkusila tik pred prisego nove vlade. To, da jo je odslovil, je bil nekakšen mojstrski izpit, ki ga je moral opraviti novi premier, in še en dokaz, da bo izpeljal, kar se je bil namenil.

Mogherinijeva tako skuša že od februarja dokazati, da predsednik vlade z njenim imenovanjem ni tvegal preveč in da so jo po krivici označili za nezrelo. »Nezrela? Za žensko mojih let je to poklon,« je rekla. Naj se Renzi še tako hvalisa, a s tem, da je polovica njegovega kabineta ženskega spola, se res lahko pohvali – Mogherinijeva sama sebe ne vidi kot žensko, ki je v kabinet prišla zaradi ženskih kvot.

Italijanska zunanja ministrica ima že več let stike s taborom ameriških demokratov; leta 2008 se je po Rimu sprehajala v majici z Obamovim portretom.

Ministrica, ki je iz pisarne najprej ukazala odstraniti temačne slike iz obdobja Boninove, razmišlja pozitivno, to pa je lastnost, ki ji bo prišla še kako prav, zdaj ko je predsedovanje evropskemu svetu prevzela Italija. Glas Rima bo tako štel več kot kadarkoli: v iskanju odgovorov na vseevropski uspeh strank, kritičnih do EU, rešitev za tragedije, ki jih doživljajo begunci v Sredozemskem morju, in izhoda iz prelivanja krvi na Bližnjem vzhodu.

Ni mogoče spregledati, da bi Renzijeva Italija z ramo ob rami z drugimi državami, ki jim vladajo socialdemokrati, rada spet imela več besede. Mogherinijeva je med kosilom na Lidu, kjer je zasedal svet za ameriško-italijanske odnose, povedala, da bi njena domovina rada posredovala med Rusijo in Ukrajino, med Savdsko Arabijo in Iranom. Ob tem načrtu se je nekdanji vrhunski ameriški diplomat Richard Burt samo zlobno nasmehnil. Iranci, se je pridušal za mizo, nočejo niti italijanskih niti kitajskih posrednikov: »Govoriti hočejo izključno z Washingtonom.«

Italijanska zunanja ministrica ima že več let stike s taborom ameriških demokratov; leta 2008 se je po Rimu sprehajala v majici z Obamovim portretom. No, v Italiji niso vsi navdušeni nad tem, da Mogherinijeva zdaj lahko stopa po sledeh svojega vzornika in se zavzema za mirno razpravo v nemirnem svetu. V vodilnem članku časnika Corriere della Sera so ministrici očitali strahopeten »obamizem« in »brezzobo diplomacijo«.

A Mogherinijeve ni mogoče tako zlahka vreči iz tira: v Washingtonu je poudarjala, kako močne in posebne so povezave Italije z ZDA. V Obamovem taboru naklonjeno poslušajo, kaj govori zaprisežena levičarka: »Zastopamo enako stališče kot ZDA – varčevalno politiko je treba dopolniti z večjo prožnostjo, da bi omogočili rast.« V majhnem krogu poznavalcev govorijo celo o izrazito ameriško obarvani kulturni misiji Renzijeve vlade.

Mogherinijevi res ni mogoče očitati pomanjkanja vneme. Komaj je nastopila službo, je že napisala na Twitter: »V teh urah govorila z Ashtonovo, @JohnKerry, Lavrovom, @LaurentFabius in @EVenizelos o Ukrajini, Libiji, Siriji, Afganistanu.« Stara fotografija, na kateri stoji poleg palestinskega voditelja Jaserja Arafata, je že zdavnaj izginila iz njenega spletnega dnevnika; tako kot grajajoča pripomba na račun Mattea Renzija, upa iz Firenc, ki jo je konec leta 2012 objavila na Twitterju. Ta se mora »še marsičesa naučiti glede zunanje politike,« je napisala.

Rodila se je v Rimu, je hči režiserja in pot jo je vodila premočrtno navzgor: delovala je v levičarski mladini, bila je aktivistka v boju proti apartheidu, diskriminaciji žensk in jedrskemu orožju. Vedno je bila pridna, razgledana in imela je široko mrežo znanstev, bila je močno dekle, jo opisujejo tisti, ki so jo spremljali na tej poti. Ne glede na to, pod kom je prišla na položaj, pod zmerno uspešnima nekdanjima komunistoma Massimom d’Alemo in Walterjem Veltronijem ali nekdanjimi krščanskimi demokrati – z vidika stranke se je bilo nanjo vedno mogoče zanesti.

Ministrica niti danes ne dviguje prahu. Ceni, da gre lahko v domači rimski četrti blizu Vatikana na miren sprehod, saj jo prepoznajo le redki. Na službenih potovanjih leti v ekonomskem razredu. Na povratnem poletu z Dunaja v Rim je tako kot večina potnikov pojedla sendvič, zavit v celofan, medtem pa je z markerjem v roki pregledovala dokumente o ukrajinski krizi.

Italija mora zaradi uradnega državnega dolga dobrih 2,1 bilijona evrov varčevati. »Nimam težav s tem,« je povedala Mogherinijeva, »tako ali tako bi rada čim manj spreminjala svoje dosedanje življenje.« Na sedežu ministrstva se vseeno širi strah pred varčevalnimi ukrepi: razkošna zgradba z več kot šestimi kilometri hodnikov in okoli 1300 prostori priča o časih, ko je bila Mussolinijeva Italija kolonialna sila. Odposlanci Rima še danes zaslužijo več kot dvakrat toliko kakor njihovi nemški kolegi.

Ministrstvo kot celota pa se mora zadovoljiti z delčkom tistega, kar Berlin omogoča svojim diplomatom. Mogherinijeva naj bi privarčevala še 108 milijonov evrov, kar je precejšnje breme glede na resnost položaja, je povedal neki zahodni diplomat v Rimu. »Zaton italijanske zunanje politike traja že 20 let in še vedno je mogoče čutiti zapoznele posledice let Berlusconijeve vladavine, k temu pa je treba prišteti še vse izrazitejše nagnjenje k samozaverovanosti in ozkogledemu razmišljanju v Italiji.«

V diplomatskih krogih velja, da je Renzi precej tvegal s tem, ko je v državi, ki se spoprijema s hudo krizo, v že tako ali tako zelo neizkušeno in zelo majhno ekipo pripeljal precej neizkušeno zunanjo ministrico. Že dlje se na pomembnih srečanjih na vrhu, na katerih so navadno najglasnejši Nemci, Francozi in Britanci, sprašujejo: »Saj res, kje pa so Italijani?«

Mogherinijeva zahteva tvorno sodelovanje evropskih partnerjev in odpravo navade, da se doma zastopajo drugačna mnenja kot na ravni EU: »Kar poveš v Rimu ali Berlinu, moraš v Bruslju uresničiti.« Njeno mnenje o protinemških polemikah opozicijskih voditeljev Beppa Grilla in Silvia Berlusconija je jasno: »Javnosti je treba sporočiti, da razen v nogometu Italija proti Nemčiji ne obstaja.«

Na službenih potovanjih leti v ekonomskem razredu. Na povratnem poletu z Dunaja v Rim je tako kot večina potnikov pojedla sendvič, zavit v celofan.

Mogherinijevi, ki sovraži napake, se je pred novinarji zarekla pohvala na račun osi Rim–Berlin, a se je takoj nato dopolnila: pojem seveda izvira iz časov nesrečnega zavezništva med Mussolinijem in Hitlerjem. V Berlinu so smer, ki jo je ubrala ministrica, z naklonjenostjo tolmačili kot »naravni reakcijski vzorec na besede zunanjega ministra Frank-Walterja Steinmeierja«. Nemec se je 8. maja, ob obletnici konca vojne, v Rimu namreč zahvalil za »odlično sodelovanje«.

Ob socialdemokratu Steinmeierju se Mogherinijeva, ki pogosto s ponosom omenja svojo »politično domovino«, dobro počuti. Poleg tega je dobro pripravljena na vse pomisleke, da bi skorajšnje prehodno obdobje v Bruslju z novimi člani parlamenta in komisije lahko povzročilo kaos, in to prav med italijanskim predsedovanjem.

Navsezadnje v povojni Italiji v povprečju vlada odstopi vsako leto. Kako bo torej, če se bo Rim v drugi polovici leta spet, kot tako pogosto, ukvarjal z notranjepolitično pozicijsko vojno in zvijačami? Če bodo propadli celo Renzijevi reformistični načrti?

To se ne bo zgodilo, je zvečer v lokalu zatrdila Mogherinijeva in na ustnice pričarala najočarljivejši nasmešek. Renzijevo vlado podpira narod, »kajti številni Italijani se zavedajo, da je to naša zadnja priložnost za preobrat«.