Priložnost pred nosom

Gospodarjenje s prostorom je pomembno – pomeni nekaj drugega kot gospodarstvo, saj gre za na videz staromoden koncept osebno zavzetega razpolaganja in upravljanja tistega, kar imamo. In to so, poleg strateških naravnih virov (voda, hrana, les), tudi ustvarjeni viri, v prostor zapisana dediščina, kulturna krajina in stavbni fond. Oboje je posledica preteklih prostorskih politik in pomeni velik delež bogastva Slovenije, predvsem pa morda največji potencial drugačne ekonomije. Ki bo v skladu z najnovejšimi trendi lokalna, demokratično razpršena in vsem dostopna.

Veriga uspeha je enostavna – strateške odločitve prinesejo projekte, ti investicije, te obrat kapitala in zaposlenost, oboje zdravo ekonomijo in rast gospodarstva – enostavno, tisočkrat videno. A v Sloveniji temu nočemo verjeti. Področje prostora se odriva na rob, čeprav ravno tam leži ključ za preseganje težav: uspešne države, regije in mesta to že dolgo vedo in postavljajo prostorsko agendo na prvo mesto, bodisi za atraktivnost in identiteto krajev (lepa arhitektura), propulzivno ekonomijo (veliko gradbišč) ali kakovost življenja (urejeno okolje). Slovenija izgublja konkurenčnost tudi zato, ker zanika strateški pomen upravljanja prostora.

Prostor in bivanje morata biti na lestvici prioritet ob boku vprašanjem pravne države, zdravstva, šolstva – daleč pred nabreklo politiko in bančništvom.

Prostor je tudi ekonomija. Gradbeništvo je tradicionalni temelj gospodarstva, zaposluje množico ljudi in generira optimizem. Nekateri pri nas mislijo, da je kot dejavnost preživeta, a uspešni to demantirajo – ne nazadnje tudi jedrski pospeševalnik najprej zgradiš. Problem je pridobivanje gradbenih dovoljenj, saj se zatika čez vse razumne mere in se zaradi počasnosti, pravnih zapletov ali neodločanja vsak dan povzroča izjemna gospodarska škoda. Računajmo: leta 2013 je bilo zgrajenih 3600 stavb. Ne glede na to ima večina od 1400 pooblaščenih arhitektov vsaj en blokiran projekt, prištejmo še 800 tistih, ki ne dobijo soglasja ARSO, zaokrožimo s tistimi, ki stojijo že leta – dobimo recimo 3600 blokiranih gradbenih dovoljenj. Če vzamemo, da je povprečna investicija 200.000 EUR, pomeni to 720 milijonov kapitala, ki ni zakrožil (in ustvarjal delovnih mest), 80 milijonov neplačanih davkov in 8 milijonov neposredne mesečne gospodarske škode investitorjev in projektantov. Moralo bi biti alarmantno, predmet neštetih tožb in ostrega posega politike – a nič od tega.

Na ravni države je v različnih postopkih blokiranih 3600 gradbenih dovoljenj: to pomeni 720 milijonov evrov kapitala, ki ni zakrožil in ustvarjal delovnih mest, in 80 milijonov evrov neplačanih davkov.

Hitra pridobitev gradbenega dovoljenja je osnova normalnosti. Postopke je treba pospešiti, poenostaviti, obenem pa povečati strokovnost odločanja in odgovornost. Tudi za povzročanje gospodarske škode.

Veliki projekti so seveda pomembni, a še večji vpliv na prostor ima veliko število manjših. Stavbni fond v Sloveniji je v povprečju star 38 let, amortiziran in energetsko neustrezen. Prenova celotnega fonda (dediščina, kmetije, tipske hiše, bloki) mora postati ključna naloga za prihodnost gradbene stroke, tisto, kar je bila včasih gradnja sosesk. Zgolj energetska prenova mora postati celovita prenova vseh stavb z vidika energetike in ekologije, pa tudi ekonomije, arhitekture in urbanizma. Spet izračun: v Sloveniji je 330.000 stanovanjskih hiš s povprečno vrednostjo 117.000 EUR – dobesedno zabetoniranih 38 milijard evrov. S programom prenove samo dveh odstotkov bi vsako leto v obtok spravili okoli milijardo evrov, po načelu hiša je enako kapital in ena hiša – ena ekonomija pa ustvarili pestro mikroekonomijo hiš, prenovljenih v večstanovanjske, mešane poslovne in storitvene ali varovana stanovanja. S tem bi se posredno lahko reševala tudi socialni status upokojencev (prodaja ali oddaja dela prevelike hiše) in stanovanjski problem mladih, ki bi v medgeneracijskem sožitju dobili priložnost. Ponovno pa bi tudi obudili model Slovenije kot urbane regije, dvomilijonskega razpršenega mesta z mikrosredišči, elektrificiranim prometom in pestro lokalno ponudbo.

Spodbujati bi bilo treba gradnjo z lesom, elektrifikacijo prometa in procese samozaposlovanja, samooskrbe in energetske samozadostnosti – skozi inštrumente prostorske politike. Stanovanjska politika mora spet postati pomemben dejavnik optimizma v družbi – razvijati je treba nove tipologije, prilagojene mladim, starejšim in spreminjajoči se družbi ter tehnologiji.

Prostorsko planiranje je treba ponovno uveljaviti kot glavno orodje načrtovanja rabe prostora in novih strategij – na državni, regionalni in občinski ravni. Ker je strokovnost neizogibna, sta pri vseh prostorskih odločitvah nujni vključenost in vodilna vloga arhitekturne stroke. Skleniti je treba zavezništvo z javno upravo – hitrost in prijaznost postopkov za zmanjšanje gospodarske škode, zagon investicij in ohranitev služb. Povečati je treba črpanje evropskih sredstev, denarja je veliko – projekte je treba pripravljati »na zalogo«, ob tem pa zelo izboljšati strokovnost vodenja v vsebinskem in finančnem smislu. Zakonodajo s področja prostora bi bilo zaradi stabilnosti treba zamrzniti (na primer za pet let), obenem pa premišljeno pripravljati enostavnejšo. V dveh letih bi bilo tudi treba uvesti davek na nepremičnine – za redistribucijo lastništva in kot korektiv prostorske politike, prej pa seveda popraviti nestrokoven popis nepremičnin.

Če bi se politika nekaj časa ukvarjala s prostorom in njegovim potencialom, bi bilo to povsem dovolj za prvi krog nove konjunkture.