Petja Grafenauer

4. 7. 2014  |  Mladina 27  |  Kultura

Večna vez s koreninami, slovenstvom in Trstom

Po petih letih smo znova dočakali obsežno razstavo velikega tržaškega likovnega umetnika Lojzeta Spacala

Lojze Spacal  (1907–2000)

Lojze Spacal (1907–2000)
© Maurizio Frullani

Ljubljanski grad je za čas povečanega obiska prestolnice v poletnih mesecih izbral preverjeno klasiko: turisti in lokalci, ki ob obisku kavarne in razglednega stolpa zavijejo še v galerijo, bodo lahko občudovali razstavo enega najbolj priljubljenih, ljudskih, a tudi kakovostnih slikarjev iz bližnje preteklosti – Lojzeta Spacala.

Leta 1907 se je rodil v Trstu. Ker je bil brez očeta, je že pri desetih letih služil denar z občasnimi deli, da je pomagal družini, hkrati pa iskal svojo identiteto, močno navezan na mater, rod, zemljo staršev in starih staršev. »Rodil sem se v Trstu, a čutim se Kraševca, saj sta bila oče in mati iz Kostanjevice na Krasu ... Ljubezen do te zemlje je v meni tako zakoreninjena, da lahko nenehno črpam iz nje in ustvarjam,« je leta 1983 zaupal svojemu podporniku, direktorju Moderne galerije Zoranu Kržišniku.

Pri 22 letih so ga zaradi protifašizma aretirali in izgnali v Accetturo, na jug Italije. Ko se je vrnil v Trst, je slikal. Šolal se je v Benetkah, v tridesetih letih je v Rimu postal profesor risanja in se vrnil poučevat v Trst. Leta 1936 se je vpisal na višjo umetnostno šolo v Monzi in zasebno študiral na Akademiji Brera v Milanu. Druga svetovna vojna mu ni prizanesla, saj je umrlo veliko prijateljev in znancev, sam pa se je po najboljših močeh skušal pridružiti odporu, ki so ga vodili iz slovenske mizarske delavnice v Trstu.

Trg v noči, 1953

Trg v noči, 1953

Spacalova dela smo si imeli v Sloveniji priložnost ogledati že velikokrat, prvič že takoj po vojni, septembra 1945, ko je s tržaškimi kolegi razstavljal v Ljubljani. Njegova prisotnost na tej in številnih drugih razstavah do priključitve Trsta Italiji je bila seveda politično dejanje, saj je bilo treba v domovini na Svobodno tržaško ozemlje opozarjati na vseh ravneh, tudi v slikarstvu.

V državi, kjer je bil po vojni zapovedan socialistični realizem, so se ustvarjalci in kritiki zlahka ogreli za včasih strogo geometrično, drugič bolj sproščeno stilizacijo motivov Istre in Krasa, manj pa za velemestno motiviko, ki je bila prav tako prisotna v opusu umetnikov iz zamejstva. A potem ko sta se Jugoslavija in Sovjetska zveza le tri leta po vojni sprli, se je zdel Zahod jugoslovanski politiki vse manj gnil. Podobe Zahoda so postale v umetnosti znova dovoljene in k nam so jih prinašali prav Tržačani.

Ljubljani so pod vodstvom karizmatičnega in organizacijsko sposobnega Lojzeta Spacala pokazali, kako je mogoče ostati lokalen ter hkrati razvijati modernistične izraze in biti svetovljanski. Poleg tega so bili tržaški slikarji, še zlasti Spacal, pomembni tudi kot krepitelji narodne zavesti in tisti, ki so pripomogli k utemeljevanju zahtev po politični in kulturni svobodi. Kritiki so zato kljub »zahodnjaškemu« likovnemu jeziku tudi zaradi politične vloge v njihovih delih prepoznali »našo«, slovensko umetnost.

Viseči čolni, 1951 (lesorez)

Viseči čolni, 1951 (lesorez)

Lojze Spacal velja za velikega interpreta kraške pokrajine, trpke in privlačne, »ki sega od Proseka do Komna, od Hrpelj do Lipice in od Vrem do Nanosa« in kjer se čuti stičišče »med sončno mediteransko pokrajino, deležno morskega vpliva in prekipevajočo od južnjaškega razpoloženja, ter med severnjaško, strožjo, srednjeevropsko pokrajino«, kot je zapisal slavni italijanski kritik Gillo Dorfles. A še več, Spacalova kultura ni le kraška, temveč širše kmečka, o čemer priča dejstvo, da je ena najpomembnejših umetnikovih grafičnih zbirk nastala pod pokroviteljstvom furlanskega društva Ai Colonos, ki že dolga leta skrbi za kulturno promocijo furlanske identitete, a tudi za spoznavanje in vrednotenje drugih lokalnih identitet. Za Spacalove grafike in slike sta sicer značilna pregledna likovna zgradba in preprosto ter neprisiljeno izražanje, ki je blizu dojemanju preprostega človeka.

Poleg tega so bili tržaški slikarji, še zlasti Spacal, pomembni tudi kot krepitelji narodne zavesti in tisti, ki so pripomogli k utemeljevanju zahtev po politični in kulturni svobodi.

Po vojni je obveljal za velikega modernista, mojstra in eksperimentatorja – predvsem na grafičnem področju, tema njegovih grafik pa je bila vedno znova kraška krajina, s čimer je pravzaprav portretiral norme in kolektivne vrednote slovenstva, kraševstva in kmetstva. Odločitev za tehniko – linorez – ga je še bolj približala ljudstvu, a hkrati je rasel tudi njegov ugled v svetu umetnosti. Leta 1955 ga je v Ljubljani gostila Moderna galerija, tri leta pozneje je dobil veliko nagrado za grafiko na Beneškem bienalu. V Piranu si je kupil hišo, obnovil mu jo je privilegirani povojni arhitekt, prvoborec Edo Mihevc, ki je upravljal tudi umetnikova finančna sredstva v Sloveniji. Prihajal je čas deviz.

Tako kakor se je Spacal kot angažirani umetnik med vojno odzval na fašistično zatiranje, se je v sedemdesetih letih na vojaški udar v Čilu in ob koncu življenja na vojne na Balkanu.

Spacalova kariera je takrat cvetela in gmotno si je opomogel. Opremljal je tudi Mihevčeve arhitekture, med njimi obnovljeni Figovec v Ljubljani, in celo italijansko čezoceanko Leonardo da Vinci. Ko je odplula na prvo pot, je bil med potniki na njenem krovu in je v Trstu vse odtlej užival velik ugled ladijskega dekoraterja. Njegove grafike so nagrajevali na grafičnih razstavah po vsem svetu, v sedemdesetih letih pa je kljub temu doživel daljšo krizo, med katero je obiskal kraj svojega izgnanstva na jugu Italije v upanju, da mu bo to pomagalo pri spoprijemanju z novimi izzivi. Tako kakor se je kot angažirani umetnik med vojno odzval na fašistično zatiranje, se je takrat na vojaški udar v Čilu in ob koncu življenja na vojne na Balkanu.

Politično angažiran je ostal tudi v javnem življenju in leta 1989 sprejel neodvisno kandidaturo za poslanca v evropskem parlamentu na volilni listi tržaških komunistov. V Moderni galeriji v Ljubljani je bil aprila 2000 še navzoč pri odprtju svoje retrospektivne razstave, 11 dni po odprtju pa je umrl v nabrežinski bolnišnici.

Začarano mesto, 1958 (pobarvana grafična matrica)

Začarano mesto, 1958 (pobarvana grafična matrica)

Zamejskega umetnika Lojzeta Spacala, čigar dela imajo v slikarstvu tako pomemben status kot dela Borisa Pahorja v literaturi, smo v Sloveniji obširneje spoznavali ob retrospektivi leta 2007. Po sedmih letih se nam zdaj spet ponuja priložnost za ogled obsežnejše razstave njegovih del. Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj je lani v sodelovanju z galerijama v Murski Soboti in Slovenj Gradcu zasnovala razstavno tetralogijo o Spacalu in iz umetnikove zapuščine je nastal projekt Matrica – grafika – slika, ki zdaj prihaja na Ljubljanski grad. Njegova galerija se sicer ne more pohvaliti s kakovostnim likovnim programom, tokrat pa bo v zadovoljstvo stroke in obiskovalcev ponudila presežek.

Pokrajina s hišami, 1956

Pokrajina s hišami, 1956

Razstavo na Ljubljanskem gradu podpisuje kustosinja Breda Illich Klančnik, vanjo pa bo vključenih tudi nekaj slik, ki so z rojaki odpotovale v zamejstvo. Razstava prinaša Spacalova umetniška dela, »ki kažejo na izvor in razvojni proces svojevrstne likovne produkcije od matrice do grafičnega odtisa in končnega povratka k odtisni plošči, ki s poslednjim barvnim nanosom postane ’reliefna slika’«. Zrelemu umetnikovemu delu bo dodan še izbor del iz zgodnjega opusa, ki pripada Spacalovemu magičnemu oziroma sanjskemu realizmu.

Opremljal je tudi Mihevčeve arhitekture, med njimi obnovljeni Figovec v Ljubljani, in celo italijansko čezoceanko Leonardo da Vinci.

Skorajda hkrati se v njegovi Kraški hiši v Škrbini predstavlja nov kulturni program, razstavo slik in grafik pravkar gosti tudi ljubljanska Galerija Hest in zdi se, kot da obstaja ponovna želja po obuditvi spomina na umetnika slovenskega visokega modernizma in prepričanega levičarja, ki si to vsekakor zasluži.

Rastava:
Matrica – grafika – slika
Kdo: Lojze Spacal
Kje: Palacij in Stanovska dvorana Ljubljanskega gradu, Ljubljana
Kdaj: od 4. julija do 31. avgusta 2014

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.