Absurdistan

Dragan Petrovec je 28. 6. ustavnega sodnika Jana Zobca v članku »Težko spraviš politiko iz sodnika« (objavljen v Dnevnikovem Objektivu) razkrinkal kot človeka dvojnih meril. Medtem, ko se je navduševal nad aretacijo kandidata za francoskega predsednika Dominique Strauss-Kahna, češ da že fotografija uklenjenega velikaša deluje higienično (kljub temu, da so obtožbe zoper njega kmalu padle, so preprečile njegovo kandidaturo in volitve so minile brez njegove udeležbe), se mu zdi povsem nespododbno, da bi Janez Janša, kljub pravnomočni obsodbi zaradi korupcije, ne mogel sodelovati v volilni kampanji kot svoboden človek.

Medtem, ko je J. Zobca skušal dvojna merila (različna obravnava navadnih ljudi in politikov, ki se odpravljajo na volitve) teoretsko utemeljiti v ločenem mnenju k ustavni odločbi, Matevž Krivic to naredi v polemiki s svojimi nasprotniki v Dnevniku (Pisma, 18. 5.) Potem, ko navede v pravni teoriji splošno sprejeto pravilo, da se enakost pred zakonom uveljavlja tako, da se enako obravnava enake primere, neenake pa neenako, pravi: »In primer, ko se opozicijskega politika s sporno sodno odločbo pošlje v zapor tik pred začetkom volilne kampanje, v kateri nastopa kot kandidat, je seveda bistveno drugačen, kot večina drugih primerov, ko obsojenec prosi za odložitev kazni.«

V tem okviru puščam ob strani njegovo ugotovitev, da je sodba sporna (sporna ni nič bolj in nič manj kot vse druge sodbe, zoper katere so vložene zahteve za varstvo zakonitosti), čeprav bi bilo na podlagi te njegove trditve mogoče narediti lepo analizo njegove apriorne (in ne analitične) nenaklonjenosti obtožbe zoper J. Janšo (spomnimo se njegovega odklonilnega mnenja do obtožnice, še preden jo je – po lastnem priznanju – sploh prebral). Želim se namreč omejiti na njegovo trditev, da je treba politika (tudi vprašanje ali le opozicijskega, puščam ob strani), ki gre na volitve, obravnavati drugače, kot večino ostalih, ki so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti in zaprosili (ali pa tudi ne) za odložitev kazni.

Vprašanje, kaj so enake in kaj so neenake situacije ni pravno vprašanje. Pravna praksa lahko sicer o tem izdela dokaj decidirana stališča (mimogrede: za podobne primere, kot je obravnavani, jih seveda še ni), vendar pa je to v osnovi razprava o vrednotah. Kako različno jo je mogoče obravnavati, nam kažejo že razlike znotraj našega ustavnega sodišča, prav tako pa razlike v stališčih, ki se izrisujejo v javni debati. Ta debata bo dobila svoj odmev v sodni praksi in nekega dne, bo jasno ali in v katerih primerih, si politiki zaslužijo pozitivno ali pa celo negativno diskriminacijo. Stranka Zares, je v to debato – nekoliko ironično, seveda – prispevala predlog, da se politikom prizna trajna in nepreklicna imuniteta za vse, kar storijo. Se bomo vsaj nehali s tem ukvarjati, če že soglasja o izločitvi kriminaliziranih politikov nismo sposobni.

V tem okviru je zanimivo pogledati odnos, ki ga do obsojenih politikov goji splošna javnost v drugih državah. Podobne primere, kot je naš, je seveda težko najti, saj se politiki, ki se znajdejo pod kazenskimi obtožbami, umaknejo sami (in to precej pred obsodbo – že omenjeni nedolžni Dominique Strauss-Kahn je lep primer) in tako ne rabijo nobenih pravnih teoretikov, ki bi ljudstvu razkladali, zakaj jih je takoj treba izpustiti iz zapora, da bi lahko sodelovali na volitvah. Tudi naši dve sosedi, marsikdaj omalovaževani kot koruptivni, sta v primeru Sanaderja in Berlusconija pokazali bistveno več modrosti, kot Slovenija pri Janši. Sanaderja so po obsodbi (in že pred njo) zapustili vsi podporniki in za medije takorekoč ne obstaja, v Italiji pa so 2012 sprejeli zakon, ki obsojencem na več kot dve leti kazni zapora, prepoveduje kandidiranje na volitvah. No, pri nas je drugače – pri nas ne le, da tak zakon nima šans, pri nas se za razliko od Hrvaške obsojencu ne postavljajo v bran le strankarski sodrugi, ampak tudi del medijev in pravnih strokovnjakov, ki menijo, da je politika-obsojenca treba obravnavati drugače kot vse ostale, ker bodo sicer volitve pod vprašajem. Vsem tem skupaj je tako že uspelo izsiliti, da se bo Janševa zahteva za varstvo zakonistosti obravnavala prednostno.

Če torej obstajajo resne države, ki obtožene (kaj šele obsojene) politike tako rekoč samoumevno izločijo in malo manj resne države, ki morajo za to sprejeti zakon (v Zares smo Slovenijo želeli uvrstiti vsaj v to kategorijo, a je zakon, ki smo ga predlagali, v DZ žalostno propadel), obstajajo tudi absurdistani, kjer se obsojenega politika skuša spraviti v volilno kampanjo (kot kandidat na volitvah že itak sodeluje) s teorijo o neenakem obravnavanju neenakih primerov.

Kdaj sta dva primera enaka in kdaj neenaka, je pomembno vprašanje, od katerega je lahko bistveno odvisna odločitev sodišča. Vendar, to vprašanje - poudarjam še enkrat – ni pravno vprašanje, je vprašanje vrednost neke družbe in zato ni odvisno le od pogleda enega bivšega in treh sedanjih ustavnih sodnikov. V praksi si namreč niti dva primera nista enaka in vprašanje je, kateri neenakosti dati tolikšen pomen, da ta neenakost upravičuje različno obravnavo s strani sodišča. Si rdečelasec, ki zagreši krajo zasluži kaj drugačno obravnavo od plavolasca? Gotovo ne! A ni vselej tako enostavno. Si direktor podjetja, ki je obsojen za gospodarski kriminal pa mora na pot v tujino, zaradi sklenitve pomembnega novega posla, zasluži hitrejše odločanje o odložitvi kazni, kot vsi drugi? Si to morda zasluži nogometaš, ki je obsojen zaradi goljufij na nogometni stavnici, pa bi rad šel na odločilno nogometno tekmo, na kateri bo morda celo zabil gol za slovensko reprezentanco? Sta ta dva primera – naj uporabim Krivičeve besede - bistveno drugačna, kot večina drugih primerov, ko mora sodišče odločiti o odložitvi kazni? Upam si trditi, da večina v tej državi vidi v teh dveh primerih več razlogov za neenako obravnavo, kot v primeru kateregakoli obsojenega politika. In da je edina hitra obravnava, ki si jo obsojen politik zasluži tista, kjer bi sodni senat takoj odločil, da ni nobenega razloga za odložitev kazni, saj bi njegova udeležba (in ne neudeležba) v predvolilni kampanji osmešila volitve same.