Kritika / Paul Fussell: Velika vojna in moderni spomin

+ + + +

Literarno-antropološka študija o prvi svetovni vojni.

Kako je tekla? Zgodovinski učbeniki nam jo predstavljajo kot spopad velesil, ki je prinesel sekvence spopadov in ofenziv, te pa so za seboj pustile milijone trupel. Drugi aspekt prinašajo vojne dogodivščine, ki so jih kot moderni rapsodi pripovedovali preživeli. Fussell pa si zastavlja vprašanje: kako je bila videti vojna iz jarka? Kaj se je pletlo po glavi vojakom?

Na primerih angleške literature in memoaristike izpostavi srhljivost sovražnika, ki ga skoraj nikoli niso videli. Frčale in bobnele so krogle in granate, mesece pa niti skozi daljnogled niso uzrli človeškega obraza. Potem črni obrat sentimentalnosti, ki vznikne iz pogleda na nemška trupla: »Ležal je, kamor je padel. S tremi šrapneli v hrbtu. Sive oči je imel odprte in v ustih so se kazali močni beli zobje. Pogledal sem ga in ga vzljubil.« Spet drugod bes vojaka, ki ga boleče prizadene izkušnja videti polja in travnike, razdejane od granat. – To je škandal, to je umor! In permanentni kontrast, ko se vojaki vržejo goli v reko, očiščeni pa si spet nadenejo smrdljive spodnjice, mrtve čevlje in premočene srajce.

Knjiga, ki prinese šokantna spoznanja. Velika vojna, o kateri pišejo zgodovine, je povsem drug svet, kot so ga doživljali vojaki v strelskih jarkih. Ti kdaj mesece niso imeli pojma, kaj se sploh dogaja na frontah. Še več, ko jim je naposled prišel v roke časopis, so brali o bleščeči zmagi na svojem bojišču, čeprav ko so sami doživeli kalvarijo, iz katere je prišel živ samo vsak deseti. V rovih je vzniknil najpozornejši modus branja, saj soldat časopisom ni verjel niti besedice.

Delo, bogato s spoznanji, a napisano v peklensko mučnem slogu partikularnosti.