Kritika / Branko Gradišnik: En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo

+ + + +

Po Irski in Siciliji tretja knjiga potopisov Gradišnikove serije Strogo zaupno …

Avtor je prejšnja potopisa stkal iz dvotedenskih potovanj, tokrat pa je imel časa na pretek – dve leti življenja na Portugalskem. Bo torej bralec izvedel skrivnosti lokalne narave, denimo po zgledu P. B. Austina On being Swedish? Ne, pisec je zvest sebi in svoj vsakdan esejistično spreminja v literaturo. A tu sploh ne potrebuje dogodka, saj že iz drobnih zagat in kratkih stikov iztisne romaneskni zapis. Pri čemer glavno orodje samoironijo dvigne tudi na občo raven: skozi stoletja so iz kamnoloma Monsanto klesali kocke apnenca in z njimi tlakovali ceste, ulice in trge Lizbone, tako da praktično ni ostalo več zelene površine. In kaj zdaj? Pogozdili so edino, kar je preostalo – kamnolom.

A problem teksta je preobsežnost. Za z ironijo nabitih 400 strani mu zmanjkuje doživetij, zato poseže po spominih in peripetijah z drugih koncev sveta, kar potopisni žanr spreminja v esej, kjer se najbolj duhoviti trenutki ne odvijejo na Portugalskem, ampak na čolnarjenju po Kolpi.

Vendar pa količina strani izčrpa tudi samo formo eseja, ki jo avtor prepleta z dnevniškimi zapisi in prepisi e-pošte, kar po malem razdira idejo enotnosti umetniškega teksta kot zaključene celote.

Knjiga je zadnji del trilogije: Strogo zaupno na Irskem, Strogo zaupno po Siciliji in tokrat Strogo zaupno na Portugalskem. V prvih dveh avtor nastopa kot pisatelj, ki s pisanjem ustvarja, tokrat pa je bolj pisatelj, ki s pisanjem preživlja čas, ki ga živi. Seveda duhovito; zanj in tudi za bralca.