Kritika / Jungle: Jungle

Skupina Jungle je hitrostno postala viralni spletni hit na krilih kar treh dobro skoreografiranih videospotov, receptov za dandanašnji uspeh v glasbeni industriji, kjer v glavnih vlogah nastopajo navdihujoči in največkrat črni plesalci: enkrat komaj šestletna, tako luštkana brejkdenserka, drugič vešči plesalci na kotalkah. O samih članih zasedbe pa se je takrat vedelo bore malo, niti tega ne, kako so videti, šlo je pač za tisto marketinško strategijo, ki stavi na skrivnostnost.

A Junglov uspeh ni bil povsem zrežiran, na kar namiguje dejstvo, da v nasprotju s pridnimi spletnimi klikači kar nekaj mainstreamovskih (predvsem tistih nebritanskih) medijev fenomena sploh še ni resneje opazilo. Po drugi strani je popolnoma jasno: Jungle je še en veliki met vse močnejšega igralca v glasbenem srednjetoku, neodvisne založbe XL, ki je v zadnjem času drzno stavila na pevko Adele, ji pustila povsem proste roke, tudi pri velikih odločitvah, in zadela v polno.

No, danes od enigme in anonimnosti ni več ostalo veliko: Jungle v živo pomeni sedemčlanski bend, ki ga vodi beli londonski dvojec T in J, prijatelja, ki sta nekoč skupaj skejtala, sedaj pa producirata hladni britanski soul za 21. stoletje, ki največ krade iz zakladnice popa 80. let. Bend se na odru najraje skriva za gosto meglo, ki pa so jo nastopi na največjih festivalih že razpihali.

Slog zasedbe je predvidljivo trendovski: tista rahlo siva in mračna elektronska mešanica, ki se najbolj zanaša na pop melos 80. let. Ki je hkrati mehkobna, zasanjana in povsem plesna. Ki prepričuje z iluzijo »skromnosti« laptopovske, »naredi-sam« produkcije. Predvsem pa prepričuje z rahlo odtujenim vokalom.

Kliše? Primite se za stole: pri Jungle ne gre za vokal, ampak za vokala. Ne za glas, ampak dva glasova. Ki sta neločljiva, zlepljena in vseprisotna. Na vseh posnetkih. To je glavna značilnost, ki Jungle ožigosa v poplavi rahlo zamorjenih elektronskih vokalnih ansamblov, tistih, ki stavijo na bolj soulersko in r&b-jevsko ustno izročilo in ki jih ni sram odkritih popovskih ambicij. Torej izvajalcev, kot so Rhye, Jai Paul, Blood Orange, Chet Faker, Disclosure ... James Blake ima značilno jokavost, glas Milosha, vokalista dvojca Rhye, zlahka zamenjamo za ženskega. Jungle pa ima dvojni vokal. Ki je le redko polifoničen.

Samonaslovljeni prvenec je album poletne večerne nostalgije in je album festivalskih rajanj. Je klinično uniformen, skrbno sproduciran paket, naključij ni. Elektronski bobni, živi bas, sintetizatorske linije, dva glasova in ogromno stvari, ki mehko frči okoli jedra. Tako uniformen, da nekatere posnetke po spominu le stežka ločimo. Album skupino Jungle obsoja na (festivalski) uspeh, ostaja pa vprašanje: kje se konča konsistentnost in začne monotonost?