Komentar / Slovenska destruktivna stranka
SDS je dejansko nenavaden tip stranke. V številnih vidikih se kaže kot predhodnica tega, v kar se danes spreminjajo druge desničarske stranke v Evropi
Na vrtu štaba SDS je po objavi rezultatov vzporednih volitev kmalu ostal samo še zaprti vodja na ekranu
© Matic Zorman
Po izidih parlamentarnih volitev je bilo takoj mogoče predvideti, da bo v Slovenski demokratski stranki prišlo do vnovičnih radikalizacij. Do teh je v preteklosti vedno prihajalo, tudi v primeru, ko je stranka zmagala na volitvah. Spomnimo se samo njihovih kadrovskih cunamijev, zagona kulturnega boja po nastopu mandata, »mehkih« lustracij in raznovrstnih montaž dokumentov. Bilo bi preenostavno trditi, da se je SDS z leti pomikala vedno bolj na desno, se postopoma radikalizirala ipd. Radikalizem, korupcija in avtoritarnost so od vsega začetka pomenili manj ali bolj prikrito, zamolčano, tako rekoč potlačeno plat njenega programa, ki se pririne v ospredje po vsakem volilnem obredu, najsi bo zmaga ali poraz. Seveda so mehanizmi potlačitve bolj razrahljani ob porazu, zlasti če je za povrh predsednik stranke pravnomočno obsojen zaradi korupcije in kandidira iz zapora.