Kako kracajo Kranjci

Ni še daleč čas, ko se predvolilnih plakatov praktično nihče ni niti dotaknil. Kandidati, ki so nas nagovarjali s plakatov, so jo odnesli brez kakršnihkoli posledic, tako rekoč nekaznovano. Neznanska lahkost politike. V najslabšem primeru so postali tarče kakšnega hudomušnega pasanta, ki jim je s flomastrom dorisal brke, brado in počrnil kakšen zob, upornega mulca, ki je skušal zbuditi pozornost z vulgarizmom, ali jeznega posameznika, ki je politike kar vsevprek označil za barabe in kurbe. Danes so časi tovrstnih spontanih izbruhov ljudske kreativnosti nepovratno minili. Nič ni več prepuščeno naključju ali navdihu amaterjev, razmere so se tudi na področju plakatiranja zaostrile, radikalizirale, fanatizirale, prostor so zasedli profesionalci, ki se plakatov lotevajo načrtno in organizirano. Predvolilni plakati so postali poligon za posredovanje propagandnih sporočil in predvsem sredstvo za neusmiljeno diskreditiranje političnih nasprotnikov.

Ko sem se v domačem Kranju, četrtem največjem slovenskem mestu, ki šteje slabih 39.000 duš, v zadnjem tednu vozil po mestnih vpadnicah, sem opazil nenavadno veliko število popisanih, popackanih ali kako drugače dopolnjenih predvolilnih plakatov. Napisi so bili agresivni, žaljivi in očitno proizvod politične konkurence. Obseg pokracanih plakatov je bil tolikšen, da sem sklenil vse skupaj še malce raziskati in dokumentirati. Na dan pred volitvami sva se zato z Ivanom odpravila po vseh mestnih vpadnicah in obvoznicah, kjer je največja koncentracija propagandnih mest, in sistematično fotografirala vse plakate (jumbo, citylighte, plakatne površine in samostoječe panoje), na katerih so bili vidni sledovi naknadnih intervencij. Po moji prosti oceni je bilo »obdelanih« vsaj 60 odstotkov predvolilnih plakatov v Kranju in bližnji okolici, mogoče tudi več, vendar je možno, da jih je plakatno podjetje ponovno preplakatiralo, o čemer nimam podatkov. Že na prvi pogled je bilo jasno, da so vse intervencije prišle iz enega vira, centra, štaba. Za dobro premišljeno akcijo je očitno stala skupina ljudi, recimo jim aktivisti, ki je z vojaško disciplino, preciznostjo in učinkovitostjo napadla izbrane in legitimne cilje.

Aktivisti so bili tehnično dobro podkovani: uporabljali so nove raznobarvne spreje, tudi po tri barve za en plakat, na enem plakatu so črke naslikali s čopičem, za kar so rabili tudi barvo v posodah, kar je nerodno prenašati naokoli. Za vsakega kandidata/stranko so imeli vnaprej pripravljene simbole in slogane, oznake oz. informacije. Pri delu so pokazali nekaj marketinškega in tudi grafičnega znanja, saj so napisi, kljub temu da so nastali v naglici, dokaj čitljivi, dobro razporejeni, kontrastni in vidni, sporočila pa kratka in udarna, akoravno toga in brez ščepca humorja. Poleg tega so bili tudi vztrajni, saj so se na nekatera že obdelana mesta, ki jih je plakatno podjetje na novo prelepilo, vrnili in jih ponovno opremili z napisi. Še več, v svoji vnemi so šli tako daleč, da so plakatno vojno prenesli celo na »nevtralne«, »civilne« oziroma »nepolitične« plakatne površine, ki so tako postale kolateralne žrtve predvolilnega boja.

Nedotaknjeni so ostali plakati na visokih stebrih, ki so zaradi višine težko dosegljivi (čeprav so od teh vsaj dva poškropili s curki barve), kot tudi plakati v starem mestnem jedru, kamor je treba peš in ki je tudi bolj osvetljeno. Operativna skupina se je raje z avtom vozila po vpadnicah in obvoznicah ter tam (verjetno v okrilju noči) operirala po plakatnih površinah, ki jih vidi največje število ljudi.

Saj res, kdo? Pa se pojdimo igrat detektive in skušajmo ugotoviti, kdo bi bil lahko storilec. Katera stranka (ali stranke) bi imela od tega korist? Glede na veliko število komunističnih simbolov (srp in kladivo) in levih strank (LDS, SD), postavljenih v negativni kontekst, lahko sklepamo, da gre po vsej verjetnosti za stranko z desnice. Če odštejemo še Novo Slovenijo, ki je bila, presenetljivo, tudi tarča napadov, se izbor še nekoliko zoži. Naslednji primer: na določenem citylightu na Zlatem polju je na eni strani plakat z Alenko Bratušek, ki je obilno popisan, na drugi strani pa plakat SLS, ki je neoskrunjen. Res pa je tudi, da plakatov nekaterih strank v Kranju ni bilo (SDS, SNS ...), zato ne moremo predvideti, ali bi bili tudi ti predmet obdelave in kakšne ... Zato se tu naša mini preiskava konča. Bralcem prepuščamo, da sami uganejo, kdo je skrivnostni stric iz ozadja s sprejem.

Če torej ne moremo z gotovostjo trditi, kdo je odgovoren za akcijo, pa lahko (po bitki) ugotovimo, da agresivna in obsežna negativna kampanja ni obrodila sadov, ravno nasprotno, saj so volivci v parlament izbrali točno tiste stranke in kandidate, na katere so se aktivisti najbolj vneto spravili: Cerarja, Erjavca, Bratuškovo in tudi Židana ... Ves trud je bil zaman, dejanja pa kontraproduktivna.

V prihodnosti snovalcem tovrstnih akcij zatorej priporočamo malo manj tipično slovenske ihtavosti, zamerljivosti, zaletavosti in zakrknjenosti ter več humorja, topline in pozitivnih čustev. Treba je pokazati malo stila in manir, tudi ko je treba koga sesuti. Hm, za primeren honorar bi se ob prihodnjih volitvah nemara še sam javil za to nalogo ...