Šturm je razkril …

K predvolilni kampanji SDS s sloganom »popolni napad na pravno državo« je sodila tudi raziskava nekdanjega predsednika ustavnega sodišča, pravosodnega ministra v Janševi vladi in predsednika Zbora za republiko dr. Lovra Šturma, v kateri je dokazoval, da slovenska sodišča nadpovprečno kršijo človekove pravice. Samo v zadnjih desetih letih naj bi človekove pravice kršilo 442 slovenskih sodišč in najmanj 1200 slovenskih sodnikov. Izsledke raziskave so potem trije evropski poslanci SDS kot dejstvo predstavili celo v evropskem parlamentu. A ni vse tako, kot se zdi. Prej nasprotno.

Predsednica Slovenskega sodniškega društva Janja Roblek se pred dnevi do Šturmove »raziskave« ni želela opredeliti, saj »še posebej, če se kršitve očitajo sodnikom, to terja resno, poglobljeno in odkrito strokovno obravnavo, seveda ob poznavanju metodologije, ciljev raziskave in vhodnih podatkov. Nizanje številčnih podatkov brez potrebne razlage ni na ravni resne strokovne ali znanstvene razprave«. O predstavitvi izsledkov raziskave v evropskem parlamentu pa je dejala, da jo težko razume drugače »kot z edinim namenom razvrednotiti delo sodišč in omalovaževati sodnike v Republiki Sloveniji«.

No, v metodologijo, cilje, vhodne podatke in izsledke raziskave so se poglobili na vrhovnem sodišču. »Raziskava, ki daje vtis sistematičnih kršitev človekovih pravic s strani slovenskih sodišč, je metodološko sporna in ne omogoča ustrezne strokovne razprave ali interpretacije podatkov,« so zapisali in v nadaljevanju navedli razloge za svoje mnenje o Šturmovi raziskavi. Najprej, pravijo, bi Šturm moral raziskovalne podatke umestiti v primerljiv kontekst, recimo, da bi jih uravnotežil s številom vseh obravnavanih ustavnih pritožb. Če bi to storil, bi dobil podatek, da je bilo pred ustavnim sodiščem uspešnih le 2,1 odstotka ustavnih pritožb. Le v dveh odstotkih je torej ustavno sodišče ugotovilo kršitve človekovih pravic v sodnih postopkih pred rednimi sodišči. Če to postavimo v kontekst, recimo primerjamo s podatki nemškega ustavnega sodišča, ki ga čisla tudi Šturm, ugotovimo, da se slovenska sodišča ne razlikujejo od nemških, saj nemško ustavno sodišče v povprečju ugotavlja primerljivo (celo nekoliko višjo) stopnjo kršenja človekovih pravic pred nemškimi rednimi sodišči, in sicer 2,5-odstotno.

Šturmova »raziskava«, kot ugotavljajo na vrhovnem sodišču, uporablja tudi nekonsistentno terminologijo ter številke glede števila odločitev, sodišč in sodnikov, »kar pripelje do absurdne trditve, da naj bi človekove pravice in temeljne svoboščine kršilo 442 sodišč (ob tem, da jih je v Sloveniji 66), kot tudi da naj bi jih kršilo več posamičnih sodnikov, kot pa jih je trenutno zaposlenih«. In nadaljujejo, da bi lahko ob enakem načinu sklepanja, kakor ga uporablja Šturm, prišli do sklepa, da je nemalo protiustavnosti zakrivil tudi Šturm sam, saj je bil recimo samo zakon o pravdnem postopku, ki je bil spisan in sprejet v času njegovega ministrovanja, na ustavnem sodišču že sedemkrat spoznan za protiustavnega.