Kaj po eboli?
Ebola se v zahodnoafriških državah nezadržno širi, mediji in Svetovna varstvena organizacija svarijo pred pandemijo, Američane skrbi prevoz dveh okuženih humanitarnih delavcev iz Liberije v Atlanto. Novinar New Yorkerja Michael Specter pa opozarja, da ne bomo nikdar mogli ustaviti »pohoda smrti« – če nas ne bo ubila ebola, nas bo morda hujši virus. »Pandemijo lahko pričakujemo, ne moremo pa je napovedati.« Več>>
Z 11. septembrom 2011 so se Američani morali sprijazniti z dejstvom, da je svet z vse večjim povezovanjem vse težje nadzirati, piše Specter. »Na avtobusih in podzemni železnici smo zato večkrat opozorjeni, naj, če kaj sumljivega opazimo, to povemo. A ko govorimo o eboli, je pomembno reči, da grožnja vedno ni vidna.« Taka grožnja so virusi, ki so po besedah Nobelovega nagrajenca, biologa Joshua Lederberga »največja grožnja nadvladi človeka na planetu«.
Za potrditev te trditve se je treba spomniti na črne koze, ki so samo v dvajsetem stoletju povzročile smrt pol milijarde ljudi, preden je bila v sedemdesetih izkoreninjena. Javni zdravstveni sistemi po vsem svetu bi zato morali biti veliko bolj pozorni ob zaznavanju novih virusov, še preden se ti razširijo.
Kar 90 odstotkov tistih, ki so se okužili z ebolo, bodo umrli. Za bolezen ni ne zdravila ne zdravljenja. Cepivo se še razvija, vendar bo trajalo leta, da se bo lahko uporabilo na človeku, piše Specter. Zaradi širjenja bolezni so zato nekatere zahodnoafriške države razglasile izredne razmere: vojska v Sierri Leone je izolirala območja, kjer so oboleli; liberijska vlada je javne uslužbence poslala na prisilni enomesečni dopust; iz Liberije, Gvineje in Sierre Leone je v zadnjem tednu odšlo 350 prostovoljcev.
Bolezen bi se kljub temu lahko razširila. Simptomi so podobni tistim pri gripi. Zato bi jo lahko neki oboleli prenesel z afriške na drugo celino. A po drugi strani, piše ameriški novinar, nekdo z razvito boleznijo ne bi bil sposoben potovati. Bolezen se tudi ne širi po zraku, ampak je za to potreben zelo tesen stik med zdravo in obolelo osebo. »Ne bi me skrbelo, če bi sedel poleg nekoga z virusom ebole, dokler me ne bi pobruhal ali kaj podobnega,« je dejal Peter Piot, ki je leta 1976 skupaj s kolegom odkril ebolo.
Medijsko poročanje, ki napoveduje pandemijo, je zato pretirano, opozori Specter. »Inkubacijska doba ebole je od dveh do 21 dni. Virus ubije na hitro. Nič ni zahrbtnega pri njem, kot je pri virusu HIV.« Zato se okužbi lahko izognemo.
Ebola torej ne bo pobila vseh, nas bo pa morda kaj drugega. »Kot vse, kar živi na Zemlji, se morajo tudi virusi razvijati, zato da bi preživeli.« Zato je virus ptičje gripe povzročil tako velik strah – ni še mutiral v infekcijo, ki bi se lahko zelo preprosto širila, morda nikdar ne bo, a se morda zgodi tudi to, svari Specter. »Pandemija je kot potres, ki ga pričakujemo, a ga ne moremo napovedati.« Zato bi morali razviti sistem, ki bi spremljal razvoj virusov. Če ga ne bomo, bi naslednja pandemija lahko »osmešila« tokratni izbruh ebole, še zapiše Specter. (dv)