Nespodobno sporočilo

Predsednik republike Borut Pahor je v petek, 1. avgusta, z besedami, da je naloga politike, da vsem »našim ljudem da upanje za prihodnost«, končal poslanico novemu državnemu zboru. »Ta možnost obstaja, izkoristimo jo. Pri tem vam želim vso srečo. Hvala.« Ko je zapuščal veliko dvorano državnega zbora, se je odločil za gesto: stisk roke poslancem. Ker je šlo za gesto, pač tistim, ki so mu bili fizično blizu, v prvi vrsti. Stiski so bili kratki, a dolgi ravno dovolj, da so bili prepričljivi. Roko je stisnil Miru Cerarju. Pa Evi Irgl. Pa Branku Grimsu. Nato se je napotil proti izhodu po rahlo vzpenjajočem se stopnišču med vrstami, spet stiskajoč roke. Enaindvajseti poslanec, ki mu je zaželel uspešno delo, je bil Janez Janša. Stisk je bil kratek, najkrajši. Potem je v roko segel samo še enemu poslancu, višje ni bilo nobenega več. In dvorano zapustil.

Je s to gesto kaj narobe? Nikakor, bila je primerna. Normalno je tudi, da predsednik republike ni stisnil roke vsem poslancem: če bi se odločil za kaj takega, bi to delovalo patetično, teatralno. In če se osredotočimo na stisk roke Janezu Janši: tudi to je normalna gesta. Čeprav je človek obsojen zaradi korupcije in zaradi tega sedi v zaporu, si zasluži elementarno človeško obravnavo. Zakaj mu ne bi segel v roko? Predsedniki vlad in držav po vsem svetu obiskujejo zapore in tam ne stiskajo le rok, ampak se s kaznjenci tudi pogovarjajo, se podružijo. Tako je čisto prav. Nekdo, ki je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja, ima pravico do dostojanstva in normalne obravnave, ko odsluži kazen, pa prav tako do čim bolj normalne vrnitve v življenje, v lokalno skupnost itd. Dolžnost politike je, da to sporoča tudi širši skupnosti – prav je, da predsedniki čim večkrat obiščejo marginalizirane skupnosti, med katere spadajo tudi obsojenci na prestajanju kazni. Pa Rome. Pa azilni dom. Itd.

Je bila torej gesta spodobna? Je bilo sporočilo narobe razumljeno? Mediji pretiravajo? So socialna omrežja, na katerih je bilo dejanje deležno res velikega ogorčenja, pokazala le nespoštovanje do predsednika republike? Smo postali preobčutljivi? Dogodek je treba pogledati še z druge strani. Da je predsednik republike na človeški ravni naklonjen Janezu Janši kot političnemu kolegu, ni nobenega dvoma. Tega niti ne skriva. Ko je bil Pahor v opoziciji in Janša predsednik vlade, je bil dovzeten za vsak njegov predlog. Navsezadnje je SD pod Pahorjevim vodstvom podpisala poseben sporazum o sodelovanju z vlado. In ko je bil nato Pahor predsednik vlade, se je na Janševe vsakodnevne in redne napade res redko in še takrat milo odzval. A tudi to je Pahorjeva pravica – kot poslanca, predsednika vlade in tudi kot predsednika republike. Nihče mu ne more zapovedati, koga naj si izbira za političnega zaveznika in sopotnika.

Vendar se je v vmesnem času zgodila pomembna stvar, mimo katere ni mogoče: Janez Janša je iz obtoženega korupcije in nato obsojenega na prvi stopnji – kar mu je uspelo zrelativizirati kot nepomembno etapo – junija zaradi velike korupcije postal pravnomočno obsojeni politik, ker je s pajdaši okradel državo. A tudi to je šele prva okoliščina. Njegova stranka je skupaj s sateliti (od Zbora za republiko naprej) začela grobo kampanjo, pravi pogrom proti sodni oblast in tudi sodnikom osebno. Še danes po nekaterih mestih visijo omalovažujoči plakati predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše. Kar je zunaj vseh standardov resne demokratične države. Sodnice, ki so obravnavale primer Patria, so doživljale pogrom za pogromom, sodnikom vrhovnega sodišča se danes dogaja podobno.

To se v urejeni državi ne sme dogajati. In če se to že zgodi – in zgodi se tudi v najstarejših demokracijah –, takrat nastopijo vse ključne avtoritete v državi in ostro obsodijo takšna dejanja. Ni ga predsednika republike, ki se ne bi odzval na takšne grobe napade na sodno oblast.

Se je predsednik republike Borut Pahor odzval? Ni. Še več: ko je bil Janša obsojen in vpoklican na služenje zaporne kazni, mu je Pahor telefoniral in se z njim pogovarjal. Ne samo to, to je tudi sporočil javnosti. Vse našteto je storil v trenutku, ko je zoper sodno oblast in posamične sodnike potekala omenjena neusmiljena hajka. Nanjo se ni odzval. S svojimi dejanji jo je v resnici le še podžgal in vcepil javnosti še dodaten dvom o ustreznem delu sodnikov.

A z Janšo se ni le pogovarjal po telefonu. Na osrednji proslavi ob počastitvi dneva državnosti je 25. junija govoril o spoštovanju pravne države. Dejal je, da se je Slovenija znašla v krču zaradi različnega razumevanja temeljnih človekovih pravic. »Za popuščanje tega krča bi bilo velikega pomena, ko bi ustanove pravne države odločitve sprejemale v razumnih rokih in s prepričljivo razlago. To bi zelo okrepilo njihovo avtoriteto in naše prepotrebno zaupanje vanje.« Te njegove besede lahko razumemo že kot pritisk na sodno oblast, saj ni dvoma, da so se nanašale na sodni proces zoper njegovega političnega kolega. Se je zavedal, kaj to pomeni? Se je zavedal, da izvaja pritisk na sodno oblast?

»Dolžni smo paziti drug na drugega. Nespoštljivost do enega samega pomeni nespoštljivost do vseh nas.« Te besede je predsednik republike prejšnji petek na srce položil poslancem. Seveda ima Pahor prav. Slovenska politična kultura je padla na nizko raven. A tistemu, ki ves čas grobo krši prav to pravilo, je Pahor že čez dve minuti stisnil roko.

Seveda bi lahko rekli: prav je, da na vseh straneh ravna enako, da obravnava spoštljivo sodno oblast, pa tudi tiste, ki so se znašli v postopkih zaradi ravnanja v nasprotju s pravnim redom te države. A že navedena primera nakazujeta, da Pahor Janše in sodne oblasti niti približno ne obravnava enako. Že to, da daje predsednik celotno sodno oblast na tehtnico z enim obsojencem, kaže razmere, v katerih smo se znašli. Pahor je po razglasitvi sodbe in vpoklicu v zapor Janši telefoniral, prav zaradi Janševe obravnave pa se ni hotel sestati s predsednikom vrhovnega sodišča. To je v intervjuju za Mladino najprej razkril predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša, nato pa potrdil kabinet predsednika republike v pismu, ki ga je podpisala Pahorjeva svetovalka Špela Vovk. Takole so zapisali v kabinetu: »Predsednika Pahor in Masleša sta sicer imela v sredini maja letos kratek telefonski pogovor. Predsednik Pahor ocenjuje, da bi bilo morebitno srečanje, uradno ali delovno, v času, ko naj bi Vrhovno sodišče utegnilo presojati zadevo Patria, neprimeren čas za srečanje, saj bi lahko v javnosti po nepotrebnem sprožilo ugibanja o vsebini pogovorov.« Če sprejmemo Pahorjevo izredno občutljivost za ugibanja, ki bi jih srečanje lahko spodbudilo v javnosti, zakaj te občutljivosti ne izkazuje tudi na drugi strani? Z obsojenim Janšo se pogovarja po telefonu, izvaja pritisk na sodno oblast v osrednjem državnem govoru in navsezadnje se z Janšo rokuje v državnem zboru v trenutku, ko poteka ostra razprava o tem, da v slovenskem parlamentu sedi človek, obsojen korupcije. Ker noče sprožati ugibanj v javnosti? Na eni strani neizmerna občutljivost, na drugi pa vedno novi prestopi prek črte spodobnosti in dostojnosti?

Stisk roke Janezu Janši bi lahko bil nevprašljiva gesta. Četudi je človek obsojen zaradi korupcije in sedi v zaporu, si zasluži elementarno človeško obravnavo. Če ne bi Pahor hkrati govoril in ravnal drugače.

Kaj je torej hotel sporočiti predsednik republike, ko se je rokoval z obsojenim korumpiranim politikom? Se morda temu ni mogel izogniti? Predsednik republike ima svoj protokol. Posebno službo, ki skrbi, da je vse predvideno. Kje bo vstopil v prostor, kje bo sedel, kdo ga bo nagovoril, kaj sledi njegovemu govoru, kdaj odide, kdaj pride in seveda tudi kje odide. Iz dvorane državnega zbora bi lahko odšel po drugem od dveh glavnih stopnišč in se srečanju z Janšo izognil. Dolžnost njegovih svetovalcev je, da vse to preverijo in premislijo. Razpored poslancev je tudi vnaprej določen, Janez Janša pa že več mandatov sedi na istem mestu. Nobenega presenečenja torej ni bilo. Pa ne samo to: čeprav imajo predsedniki predviden protokol, se ga Pahor neredko ne drži. To je seveda javnosti pogosto všeč, saj daje s tem vtis sproščenega, ljudskega predsednika. A če je že moral mimo njega, bi mu navsezadnje lahko tudi le vljudno prikimal. Ga torej pozdravil, a naredil s tem vsaj minimalno distinkcijo. Pa tega ni storil.

Predsednik Pahor točno ve, kaj počne. In učinek je prav tako jasen: s svojimi dejanji, od telefonskega pogovora do izogibanja predsedniku vrhovnega sodišča itd., najeda moč in ugled sodne oblasti. Predvsem pa izvaja pritisk nanjo. Če se predsednik rokuje z obsojenim, mar s tem ne daje jasnih namigov, kaj pričakuje od vrhovnega in ustavnega sodišča? Predvsem pa s takšnim ravnanjem v javnosti namenoma in zavestno sproža ugibanja, torej točno tisto, čemur pravi, da se želi izogniti.

Morda pa za njegovimi dejanji preprosto ne stoji noben premislek. Nemara gre res le za prizadet odziv predstavnika napadene kaste. Da torej to počne preprosto zato, ker sta z Janšo kolega, ker sta del vladajočega razreda. Ki se ob takih dogodkih počuti ogroženega.

Tako namreč ravnajo zmaličene politične in gospodarske elite, ki so tako odmaknjene od ljudi, da preprosto izgubijo stik s stvarnostjo, ki ne presojajo več, kaj je prav ali narobe, ampak kaj jim koristi in kaj škoduje. Tiste elite, ki so za preganjanje korupcije, a ne v svojih vrstah. Ki so za preganjanje gospodarskega kriminala, a ne, ko gre za njihove prijatelje, s katerimi se družijo za konec tedna. Tako ravnajo elite, ki ne vidijo, kako pomembno je za državo, da ljudje čutijo, da so vsi obravnavani enako, predvsem pa da ljudje, ki imajo moč in denar, niso obravnavani drugače. Tako ravnajo elite, ki sebe vidijo kot sloj, kot posebno kasto, in čeprav so med sabo konkurenčni, hkrati skrbijo za neko skupno dobro. Tako ravnajo elite, ki podpirajo neodvisno sodno oblast, dokler trka na vrata drugih. Takrat se jim začne zdeti, da je pravosodje izgubilo kompas. Da ne sprejema odločitev »v razumnih rokih in s prepričljivo razlago«.