Igre z državo

Dr. Franci Križanič, Inštitut EIPF, Ljubljana, nekdanji minister za finance

8. 8. 2014  |  Mladina 32  |  Komentar

Slovenska država je na pomembnem razpotju. Če bo nova koalicija razprodala ključna slovenska podjetja, je ogrožen obstoj slovenskega naroda in tudi njegove države. Najprej se bo to seveda pokazalo pri izgubljanju delovnih mest.

Od kod prihajata, kje sta in kam gresta naš narod in naša država? Poglejmo najprej korenine in sezimo do selitve narodov po razpadu Rimskega imperija. Od takrat nas zaznamujejo državnost fevdalnega tipa v nasprotju z etnično osnovo, kot so jo določali v narečja razcepljeni jezik alpskih Slovanov, ustavitev prodora Madžarov in Turkov, polom kmečkih puntov, koncept zedinjene Slovenije, umetno omejevanje razvoja in akumulacije kapitala po letu 1848, ko smo bili brez univerze in brez pomembnejših podjetij, zlasti bank in zavarovalnic, posledica odliva kapitala v tem času pa je bil eksodus prebivalstva od leta 1880 do 1910, ko se je odselilo 300 tisoč prebivalcev. V naših zgodovinskih izkušnjah se torej prepletajo državotvornost, neuspešen poskus modernizacije družbe in očitno boleče posledice dejstva, da v obdobju po industrijski revoluciji na Slovenskem nismo imeli organizirane države. Iz teh temeljev in spoznanj je bil izpeljan gospodarsko zelo dobro pripravljen vstop v Kraljevino SHS. Podjetja v tuji lasti so bila prevzeta v upravljanje domačinov s posebnim pravnim naslovom, sekvestrom. Iz samozavesti, pridobljene med obema vojnama, je sledil dobro organiziran in inovativno voden odpor proti nacistični Nemčiji, verjetno pa je bila pogoj zanj generacija, kakršne ne bo več. Po drugi svetovni vojni se je Slovenija industrializirala in v tem procesu pridobila vse nastavke za gospodarski razvoj na postindustrijski ravni – velika industrijska podjetja, univerze, inštitute, odprtost v svet, prometno, energetsko, finančno, trgovsko in telekomunikacijsko infrastrukturo, razvit kvartarni sektor (kultura, šolstvo, znanost, zdravstvo, varnost …). Osamosvojitev Slovenije je bila kratkoročno gospodarsko dobro pripravljena, zamujali pa smo pri uvajanju sodobne razvojne politike. To smo začeli izvajati šele s sredstvi EU.

Slovenija je država s 17 tisoč evrov BDP na prebivalca. Po tem merilu si delimo 14. do 15. mesto med 28 članicami EU. Med njimi smo na 6. mestu po deležu sredstev za razvoj v BDP, na 13. mestu po registriranih patentih na milijon prebivalcev in na 5. mestu po deležu presežka izvoza nad uvozom blaga in storitev v BDP. Imamo sicer 4,6 odstotka BDP javnofinančnega primanjkljaja (investicije v dokapitalizacijo bank niso upoštevane), kar pa za gospodarstvo z velikim neto izvozom ne bi smelo biti težko rešljiv problem.

Svetovna finančna kriza je leta 2009 Slovenijo zaradi odvisnosti od izvoznega povpraševanja nadpovprečno močno prizadela. Slovenski izvoz se je zmanjšal za 4,5 milijarde evrov ali za 16 odstotkov. Kot odgovor na to krizo je slovenska ekonomska politika leta 2009 preprečila propad podjetij (subvencionirane plače, bančna jamstva, dokapitalizacije), spodbudila bistveno povečanje investicij v raziskave in razvoj na ravni univerz, inštitutov in zlasti podjetij ter zagotovila rast kreditov gospodarstvu, tako da je v poslovne banke deponirala državna sredstva, približno tri milijarde evrov. Dno recesije je bilo doseženo v zadnjem četrtletju leta 2009. Leta 2010 se je gospodarska rast vrnila, še zlasti hitro pa je začel naraščati izvoz. Ko je kazalo, da se bo leta 2010 izboljšala še zaposlenost, je nastopila Banka Slovenije in začela z zaostreno regulacijo omejevati kredite (najprej je postavila zahtevo z zelo kratkim rokom po višjem količniku med kapitalom in danimi krediti bank).

Po politično organiziranem padcu pokojninske reforme (bila je neizogibni del odpravljanja slovenskega strukturnega javnofinančnega primanjkljaja) je razpadla takratna koalicija. Nosilce ekonomske politike, ki so se leta 2009 spoprijemali z največjo finančno krizo po letu 1929, so februarja 2012 zamenjali ljudje, ki so uničevanje rezultatov ekonomske politike od leta 2009 do 2011, kakor ga je z omejevalno kreditno politiko izvajala Banka Slovenije, nadgradili z zakonom o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) in s tem dosegli 396 milijonov evrov prihranka (glede na leto 2011) ter na podlagi tega zmanjšanje BDP za 831 milijonov evrov leta 2012, nato pa še za dodatnih 44 milijonov evrov leta 2013. Javnofinančni prihodki iz naslova davka od dohodka pravnih oseb, dohodnine in socialnih prispevkov so se od leta 2011 do 2013 zmanjšali za 729 milijonov evrov, ob rasti nekaterih drugih prejemkov pa skupaj za 383 milijonov evrov. Recesija je leta 2012 in 2013 v celoti izvirala z domačega trga, saj je izvoz blaga in storitev naraščal.

A to še ni vse. Vlada je začela leta 2012 tako zelo blatiti slovensko gospodarstvo in naš finančni sistem, da so se obrestne mere (zahtevani donos) na obveznice Republike Slovenije zvišale na sedem odstotkov. Povrhu je leta 2012 odkrito pledirala za projekt pomoči Sloveniji oziroma, v danem kontekstu, za sovražni prevzem Slovenije. V tej zvezi je tudi načrtovala uvedbo slabe banke in državnega holdinga, prek katerih bi razprodala slovenska podjetja njihovim konkurentom.

Domnevam, da je večino ukrepov z negativnimi posledicami vlada leta 2012 izvajala po nesreči. Pričakovala je drugačne učinke od dejanskih. Podobno kot pri projektu umika države iz gospodarstva od leta 2004 do 2008, ki se je končal s prepirom med takratnimi nosilci ekonomske politike in novonastalimi tajkuni.

Vlada, ki je nastopila mandat marca 2013, je nadaljevala politiko prejšnje vlade: uvedla je slabo banko, dovolila omalovaževanje bank in odkrito podpirala lobije, ki si poskušajo prigrabiti pomembnejša slovenska podjetja.

Vlada, ki je nastopila mandat marca 2013, je, presenetljivo, nadaljevala program vlade iz leta 2012. Uvedla je slabo banko, dovolila svobodno blatenje in omalovaževanje naših bank, njihovo nacionalizacijo in razgradnjo ter odkrito podpirala lobije, ki si poskušajo prigrabiti pomembnejša slovenska podjetja.

Vlada je leta 2013 tekoče javnofinančne izdatke ob omenjenem znižanju javnofinančnih prejemkov povečala za 30 milijonov evrov, skupaj s kapitalskimi izdatki pa za 145 milijonov evrov. Javnofinančni primanjkljaj se je leta 2013 povečal za 514 milijonov evrov (v glavnem sicer zaradi napak in opustitev vlade iz leta 2012).

Posebno poglavje in »jagoda na vrhu« torte organiziranja sedanje psihoze za »razprodajo podjetij« v Sloveniji je t. i. bančna kriza. Pred uvedbo slabe banke in prenosom t. i. slabih terjatev nanjo je bilo slovensko gospodarstvo bankam dolžno 17 milijard evrov ob 70 milijardah evrov letnega obrata (proizvodnja leta 2012), 35 milijardah evrov bruto domačega proizvoda, 28 milijardah evrov letnega izvoza blaga in storitev in slabih devetih milijardah evrov bruto poslovnega presežka (po domače: amortizacija in dobiček). Po prenosu t. i. slabih terjatev na t. i. slabo banko in ob nadaljevanju zmanjševanja bančnih kreditov realnemu delu gospodarstva so ti maja letos (zadnji objavljeni podatek) znašali samo še 13,6 milijarde evrov. Ta dolg lahko slovensko gospodarstvo v celoti poplača (kot Ceausescu) iz bruto poslovnega presežka v letu in pol.

Zanimivo je, da vladi leta 2012 in 2013 nista prekinili izvajanja intenzivne razvojne politike. Verjeten vzrok je rigidnost projektov, ki se pretežno financirajo s sredstvi EU. Ob intenzivni in očitno učinkoviti razvojni politiki se je izboljševala konkurenčnost gospodarstva, z njo pa je naraščal tudi izvoz blaga in storitev. Leta 2013 se je povečal za tri odstotke, kar je skupaj s povečanjem investicij v komunalo (v dobri organizaciji ministrstva za kmetijstvo in okolje ter financiranih s sredstvi EU) v zadnjih mesecih tega leta privedlo do začetka gospodarske rasti, od januarja 2014 pa tudi do povečevanja zaposlenosti. Skupen izvoz blaga in storitev je bil leta 2013 skoraj desetino večji kot med konjunkturo leta 2008.

Ne glede na medijsko kampanijo, ki nas kaže kot nesposobne in nemočne, je dejstvo, da se Slovenija še ni razprodala. Njena podjetja še obstajajo z razvojnimi centri in drugimi kompleksnejšimi poslovnimi funkcijami. Gledano v neto znesku se je naš bančni sistem do tujine razdolžil. Javni dolg, podatek je za december 2013, znaša sicer 22 milijard evrov (62 odstotkov BDP), vendar je država od leta 2009 do 2013 plasmaje povečala za 7,3 milijarde evrov (približno polovica povečanja javnega dolga je bila v tem obdobju torej investirana – večinoma naložena v bančni sistem).

Na tej podlagi lahko nosilci ekonomske politike leta 2014 od poslovnih bank, ki imajo kapital v lasti Republike Slovenije ali pa so dobile v hrambo depozite Republike Slovenije, terjajo, naj spet kreditirajo gospodarstvo v obsegu, v kakršnem so ga kreditirale sredi leta 2010. V podporo prilagoditvi lahko država jamči bankam za nastop na medbančnem trgu, podjetjem pa za najem bančnih kreditov. Pri zdravih temeljih, ki jih kažeta slovenski presežek v menjavi s tujino in povečevanje izvoza, bosta sprostitvi kreditov sledila nekajletna hitra gospodarska rast in krepko izboljšanje javnofinančnega ravnotežja. Da ne bo motenj v razvoju, bo treba mladim ponovno ponuditi možnost zaposlovanja v kvartarnem sektorju (v glavnem gre za javne službe), subvencionirati pripravništvo in vrniti projekt mladih raziskovalcev na raven izpred uvedbe zakona o uravnoteženju financ. Za odpravo strukturnega javnofinančnega primanjkljaja pa bo treba zvišati nekatere davčne stopnje (na primer pri davku od dohodka pravnih oseb) in uvesti pošten davek na nepremično premoženje. Za sanacijo razmer, nastalih leta 2012 in 2013, bo treba opraviti revizijo »privatizacijskih procesov«, uvedenih na pritisk uradnikov iz direktorata za gospodarske in finančne zadeve evropske komisije leta 2013, od komisije pa zahtevati, da ti ljudje ne »svetujejo« več Sloveniji.