Lesnopredelovalna podjetja z vizijo

»Na voljo bodo velike količine lesa, ker bodo presežki, bo to vplivalo tudi na padec cen lesa. Upam, da bo to priložnost slovenska lesna industrija tudi izkoristila,« je v začetku februarja po ogledu poškodovanih gozdov zaradi snega in ledu izjavil minister za kmetijstvo in okolje Dejan Židan. V tej naravni katastrofi je prepoznal priložnost za slovensko lesnopredelovalno industrijo, ki ni v prav ugodnem položaju. Še huje. Dr. Ana Rihtar, pomočnica direktorja Ledinek Engineering, je prepričana, da je v najslabšem stanju vse od osamosvojitve Slovenije. »V tej panogi ni bilo stanje še nikoli tako grozljivo, kot je danes,« pravi. Mar slovensko lesnopredelovalno industrijo zdaj res čakajo svetli časi, ko naj bi ujma poškodovala dobro polovico slovenskih gozdov? So stvari tako preproste? Glede na to, da hlodovina, ki so jo odstranili iz gozdov, zdaj leži ob gozdnih cestah in v začasnih skladiščih, kjer čaka na kupce, najbrž upravičeno domnevamo, da so stvari precej bolj komplekse.

Barbara Šubic, vodja razvoja in tehnologije M SORA Mizarstvo, meni takole: »Pred dvajsetimi leti si se razlikoval, če si znal dva tuja jezika in če si pogledal malce čez mejo, kaj se tam dogaja. V razvoju morata biti dve veji, in sicer temeljni razvoj, strateško planiran za več let naprej, in pa takojšnji aplikativni razvoj, ki zahteve s trga takoj implementira v svoje produkte. Podjetja, ki so sposobna voditi obe veji razvoja, so tista, ki so trenutno vodilna na trgu. Razvojne skupine so v podjetjih zelo pomembne. Denarja ne prinašajo neposredno, čeprav z nekaterimi projekti tudi, so pa ključna. Drugim evropskim podjetjem lahko konkuriramo le s kakovostjo. Da narediš še en korak naprej, da se ločiš od njih, je nujno sodelovanje z univerzami in inštituti. Iskati moramo nove materiale, nove prijeme …. To pa je zahtevno.« Zahtevno še toliko bolj, ker slovenske – niti gospodarske in še manj politične – razmere niso na njihovi strani. In vendar: letos je vodilni svetovni inštitut za pasivno gradnjo Passivhaus Institut (PHI) v kategoriji lesenih oken nagradil prav izdelek M Sore kot cenovno najučinkovitejše certificirano leseno pasivno okno. Pa to ni edino priznanje, ki so ga prejela slovenska podjetja, povezana z lesom. Strokovnjakinje z gozdarskega in lesarskega področja so prepričane, da na svetovnem trgu lahko konkurirajo zgolj z znanjem in inovacijami.

»Slovenski proizvajalci dosegajo in presegajo kakovost tujih (proizvajalcev lesenih hiš) in so cenovno konkurenčni. Lahko bi rekli, da za njih veljata nemška tehnologija in italijanski dizajn.«

Gozdovi, naše narodno bogastvo

Vrnimo se k februarskemu žledu. Dr. Nike Krajnc z Gozdarskega inštituta Slovenije meni, da nas je žled opomnil na to, da imamo gozd, da ga imamo pravzaprav toliko, da nam sploh ne pomeni več nobene vrednote. »Smo tretja najbolj gozdnata država v Evropi, ampak v teh letih po osamosvojitvi smo pozabili na to bogastvo. Lastnike, ki mogoče prej niso šli v gozd, je šele zdaj ves ta medijski pomp o ujmi, ki je sovpadal tudi s predlogom zakona o nepremičninah, spomnil, da ga imajo.« Po denacionalizaciji imamo ogromno lastnikov gozdov in marsikdo med njimi sploh nima nobenega odnosa do gozda, meni dr. Krajnčeva. »V prejšnjem sistemu smo imeli 13 močnih gozdnih gospodarstev in ta so poskrbela za gozdove. Urejevala so gozdne vlake in ceste; nujno delo je bilo opravljeno. Po letu devetdeset, ko je zasebna lastnina postala sveta, ko so vrnili gozdove veliko ljudem, ki nimajo nobene povezave z naravo, je gozd izgubil pomen.« Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije je v Sloveniji 313.000 gozdnih posesti, ki jih ima v lasti kar 461.000 gozdnih posestnikov. »Večina ima manj kot hektar gozda. To pomeni, da v povprečju lastnik poseka eno do tri drevesa na leto. Ti niso pomembni akterji na trgu,« meni Nike Krajnc.

Gneča lastnikov preprosto kliče po organiziranosti, od katere pa smo v Sloveniji še daleč, čeprav nas ujme večkrat opozorijo, da brez tega ne gre. Spomnimo se samo leta 2008, ko je po junijskem vetrolomu obležalo okoli pol milijona poškodovanega lesa. Že pospravljanje poškodovanega lesa so v veliki meri prevzela avstrijska podjetja, in to le pol leta zatem, ko je vetrolom na avstrijskem Koroškem poškodoval več kot šest milijonov kubičnih metrov lesa. Ampak do junija so Avstrijci že sanirali 90 odstotkov svojih poškodovanih gozdov.

»V Avstriji že leta pripravljajo model, ki lastnike kapitalsko povezuje. Če si v Avstriji član ene organizacije in se zavežeš, da boš prodajal samo prek nje, je to tako. Združenje avstrijskih lastnikov gozdov, ki ima tudi tržni del, na leto odkupi in proda okrog milijon kubičnih metrov lesa od svojih članov. Ko so imeli vetrolom, so jamčili za odkup po določeni ceni, dogovorili so se z žagami in celulozno industrijo, da cena ne bo padla, in zadeva je stekla,« razloži Krajnčeva. »Pri nas pa nimamo te organizacije. Pri nas so bili lastniki naenkrat prepuščeni sami sebi. Tudi kmetijsko-gozdarska zbornica je v Avstriji zelo pomemben člen, pri nas pa gledamo na njo kot na nepotreben strošek.«

In tako se zgodi, da lastniki gozdov ne vedo, kam bi z lesom, kupci pa ostajajo praznih rok.

»Vsak reče, kamorkoli pogledamo v Sloveniji, je gozd. Ampak ni tako,« meni Krajnčeva. »Termoelektrarna Toplarna Ljubljana potrebuje 60.000 ton lesa na leto, ki ga uvaža iz Hrvaške. Zakaj? Ker v Sloveniji nimamo proizvajalca, ki bi bil sposoben tako količino dostaviti na eno mesto. Kupci ne vedo, na koga se naj obrnejo. Naj gredo gledat v kataster, kdo so lastniki gozdov, pa vsakega posebej pokličejo? Trg je neprijazen do vseh, ki se na novo pojavijo na trgu. Tudi jaz jih ne znam napotiti, pa bi moralo biti načeloma povsod dovolj lesa. Pred kratkem je angleško podjetje iskalo pol milijona sekancev, da bi jih odpeljali z ladjo, ampak ne vem, kje dobiti te sekance. Slovenskim podjetjem, ki so že vpletena v lokalne trge, je lažje, čeprav jih kar veliko odkupuje les na Hrvaškem, kjer podjetje Hrvatske šume obvladuje 80 odstotkov vseh gozdov.«

Avstrijci so v devetdesetih letih zelo sistematično razvijali žagarstvo in uredili centre za primarno industrijo, to pa je bilo obdobje, ko so pri nas propadala velika lesnopredelovalna podjetja.

»Do osemdesetih let smo imeli močna, zelo velika lesnopredelovalna podjetja, ki so imela vse: od žage do linije za izdelavo stola. Tudi prej nismo imeli klasičnih žag. In ko na prehodu v devetdeseta leta ta ogromna podjetja tudi zaradi izgube trga in zaradi razmerja tolar-dolar, saj so veliko izvažala, niso bila več konkurenčna, so skupaj z njimi padle tudi žage,« meni Nike Krajnc.

Lesnopredelovalna podjetja so postala slab kupec. Že v osemdesetih je bila ustaljena praksa, da so gozdna gospodarstva dostavljala les, četudi niso dobila plačanega. To je bila nekakšna socialna pomoč v obliki lesa, zdaj bi temu rekli socialni transferji, pravi dr. Krajnčeva. Tako so ohranjali podjetja in delovna mesta. Ampak tista podjetja, ki so jim pomagali v osemdesetih, so v devetdesetih hitro propadla. Žal se tudi v času gospodarske rasti ni investiralo ne v gozdarstvo in ne v lesarstvo. Pravzaprav se je vlagalo v odkupe podjetij, ampak tehnološko zaostala podjetja enostavno niso bila sposobna odplačevati kreditov in plačevati surovin.

Samo žaga je pač premalo

Torej žage: »Najti v Sloveniji žago, kjer bi lahko na enem mestu razrezali 100.000 kubičnih metrov lesa, je skoraj misija nemogoče. Tukaj se zatakne in potem zbežijo investitorji. Pokličejo nekaj potencialnih dobaviteljev, večjih podjetij, ki jim povedo, da imajo že ves svoj les prodan, in tako se znajdejo v situaciji, ko ugotovijo, da bi se morali ukvarjati z nešteto majhnimi individualnimi lastniki gozdov. Noben investitor ne bo vlagal denarja, če ne bo prepričan, da bo imel dovolj lesa v skladišču,« meni Nike Krajnc.

Mariborsko podjetje Ledinek je bilo pred sto leti družinska sodarska delavnica, zdaj pa je mednarodno priznano in uveljavljeno podjetje na področju projektiranja in izdelave lesnoobdelovalnih strojev in naprav s skoraj 300 zaposlenimi. Svoje stroje in tehnološke linije so postavili v več kot 45 državah. V Sloveniji nobene.

»Zadnjih pet, šest let se v Sloveniji ogromno govori o postavitvi žag. To ni realno. Tudi v svetu nobena samostojna žaga ne obratuje s pozitivno ničlo. Vse delajo z izgubo. Nujna je nadgradnja. Recimo z izdelavo elementov, ki jih naši proizvajalci hiš kupujejo v Avstriji; to so letve, letveni nosilci, konstrukcijski les, hkrati pa bi morali oblikovati še razvojno enoto, ker je treba prodajati tudi tehnologijo. Tako bi tudi naši proizvajalci hiš in stavbnih elementov lahko kupovali polizdelke na domačem trgu,« je prepričana Ana Rihtar. Zato v podjetju Ledinek stavijo na razvoj. Tudi v kriznem obdobju, ki so ga kot podaljšana roka gradbeništva občutili tudi oni, so ogromno vlagali v razvoj. Zdaj so spet v starih tirih.

»Pred konkurenco moramo biti vsaj dva, tri korake. Ta hip izvajamo projekt v Južni Afriki, v Braziliji smo postavili najsodobnejšo linijo, imamo končni prevzem pri Honki, finskem izdelovalcu masivnih montažnih hiš, poteka montaža linije na Kitajskem, na Japonsko smo prodali najmodernejši stroj s sistemom rotoplast, v Franciji ... Skoraj ni države, kjer ne bi sodelovali, zato je tako nujno, da privabimo mladi kader. V času krize je najlažje zapreti podjetje ali pa odpustiti zaposlene. A kader je treba vzgajati več let. To niso znanja od danes do jutri,« meni Rihtarjeva.

V njihovem razvojnem oddelku je trenutno zaposlenih več kot 40 ljudi. »A v Sloveniji primanjkuje ljudi predvsem z aplikativnih znanjem. Strojne linije morajo biti skoraj povsod programirane v programu siemens, ki pa ga imajo na naših fakultetah le za vzorec. Diplomirani inženir tako potrebuje od tri do štiri leta uvajanja, da lahko začne delati samostojno, v sosednji Avstriji, denimo, pa ga študentje po končani visoki šoli že obvladajo. Da vam je podatek bolj jasen, do danes, se pravi v 50 letih, se ni pojavil niti en kupec, ki bi si želel drug program. Tako mi v teh kriznih trenutkih najemamo avstrijske programerje, poleg njih pa imamo naše univerzitetne diplomirane inženirje, ki jih učijo Avstrijci. In to je sramota, degradacija za mladega inženirja.«

Povezava znanosti s prakso

Ana Rihtar si želi, da bi bila v Sloveniji tesnejša vez med gospodarstvom in izobraževalnim svetom. Tako bi lahko dijaki in študentje nadgradili svoje teoretično znanje z aplikativnim, kar je, recimo, v Avstriji predvsem na višjih strokovnih šolah nekaj povsem normalnega. Avstrijske izobraževalne in raziskovalne ustanove, s katerimi sodeluje podjetje Ledinek, pridobijo tudi do 70 odstotkov sredstev neposredno iz gospodarstva. Industrija, ki je močno vključena v izobraževalni sistem, tako soustvarja bodoči kader, kar se zdi edino smiselno tudi dr. Andreji Kutnar, mizarki in raziskovalki na Inštitutu Andreja Marušiča. Ko je bila na podiplomskem študiju na univerzi Oregon State University, se je srečala z njihovim načinom financiranja. Oddelek za lesarstvo na oregonski univerzi dobi 20 ali 30 odstotkov – višina je odvisna od tega, kako so podjetja v tistem letu poslovala – od davka, ki ga lesnopredelovalna industrija plača od dobička državi, zato ker skupaj soustvarjajo. Industrija plačuje davke, država daje univerzi za raziskovanje. Podjetja morajo vedeti, koga plačujejo in za kaj ga plačujejo. Gospodarstvo sodeluje tudi pri sredstvih za doktorske študente, ki jih profesorji pridobijo s temeljnimi znanstvenimi raziskavami, ki pa so dovolj aplikativne, da so zanimive za industrijo. »Doktorande financira določeno podjetje in njemu morajo poročati o poteku svoje raziskave,« razloži. Kutnarjeva ne govori v prazno, njeno raziskovalno delo se naslanja predvsem na industrijo. Recimo s podjetjem Brest-Pohištvo je v navezi tako rekoč vsak dan: »Brest je mogoče celo preveč inovativen, je pred časom, ampak se pripravlja na prihodnost, težava pa je v tem, ker taki projekti trenutno ne morejo prinašati dohodkov.«

Usmeritev podjetja Brest-Pohištvo Cerknica je postati razvojni dobavitelj globalnih trgovskih verig. Želijo utrditi svojo blagovno znamko in razširiti razvoj novih proizvodov. »Če nimaš svojega razvoja, potem si podizvajalec in odvisen od trga. Trg te včasih potrebuje, včasih pa ne in takrat te enostavno zavrže. Potem moraš vložiti veliko več energije, da dobiš novega odjemalca storitev,« pove mag. Marica Mikuljan, vodja Projekta Multifunkcionalno pohištvo, inovativne produktne enote bivanjskih prostorov prihodnosti. Izdelki projekta, ki ga je Mikuljanova tudi vsebinsko zastavila, so dobili veliko nagrad.

Leta 2009 so se povezali s podjetji TOM, d. d., Mokronog, SVEA, d. d., Zagorje ob Savi, KOLPA Proizvodnja in predelava plastičnih mas, d. d., Metlika in Silvaprodukt, d. o. o.,

Ljubljana v konzorcij v okviru raziskovalno-razvojnega investicijskega projekta Multifunkcionalno pohištvo – inovativne produktne enote bivanjskih prostorov prihodnosti. Pri dveletnem projektu so sodelovali tudi Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Biotehniška fakulteta – Oddelek za lesarstvo, Kemijski inštitut ter ILTRA. Oblikovali so opremo prostora glede na prihajajoče čase in na vse dražja stanovanja. Izhodišče je bilo ekonomično pohištvo, ki ga lahko uporabimo za več namenov. Poleg pohištva, ki je bilo po besedah Mikuljanove res nekaj novega, so razvijali še nove materiale, vrednotili okoljsko prijaznost materialov, samih izdelkov in tudi novih proizvodnih procesov. »Zaradi podrobnih analiz veš, kje lahko zmanjšaš ceno vhodnih materialov, in si tako konkurenčen na trgu,« razloži. Tako so pri vsakem materialu že vnaprej predvideli, kako bodo pohištvo razgradili in ga ponovno uporabili za nove izdelke. »V prednosti si, ko znaš izdelati neki material, ki ga nihče drug ta trenutek ne more narediti,« je trdno prepričana.

Kako pomembno je sodelovanje izobraževalnih ustanov z industrijo, se dobro zaveda dr. Manja Kitek Kuzman, docentka na Oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani. »Pomembno je da študenti navežejo sodelovanje s podjetji že med študijem, v kar jih usmerjamo tudi pri študiju na lesarstvu, na primer s trimesečnimi praktičnimi usposabljanji. Če študent inteligentno zastavi svoje študijsko delo, na podlagi izkazanega aplikativnega znanja lažje dobi službo.« Kot arhitektka je izjemno veliko naredila za promocijo gradnje z lesom, saj meni, da je gradnja z lesom izziv in priložnost za Slovenijo. (Mimogrede, tako je tudi naslov njene prve monografije, ki jo je uredila leta 2009.) Zaupa slovenskim strokovnjakom za les, proizvajalcem lesenih zgradb, verjame, da imamo izvrstne izvajalce, arhitekte in oblikovalce, znanje in tradicijo. »Lesena gradnja je danes v Sloveniji neposredna konkurenca klasični. Slovenski proizvajalci dosegajo in presegajo kakovost tujih (proizvajalcev lesenih hiš) in so cenovno konkurenčni. Lahko bi rekli, da za njih veljata nemška tehnologija in italijanski dizajn.«

M Sora je bila ustanovljena leta 1948 kot kmetijska zadruga z namenom, da bi odkupovali kmetijske in gozdne izdelke. Podjetje se je skozi desetletja spreminjalo in iz ene delavnice, kjer je bil človek, ki je skrbel za razvoj, hkrati še vodja proizvodnje, načrtovalec in oblikovalec, se je razvilo podjetje, prepoznavno pri nas in tudi v svetu. V podjetju je 180 zaposlenih, samo na oddelku za mizarstvo pa 80. »Kriza, ki je v Sloveniji, se v našem podjetju še kar pozna. Odpirajo pa se nam trgi, za katere si nismo nikoli mislili, da bomo kdaj šli tja. Industrija oken marsikje zaostaja za našo, recimo v Skandinaviji, Kanadi, ZDA, Angliji, Irski. Na manj razvitih območjih pa se ogromno gradi.« Zdaj jih je pet v razvojno-raziskovalni skupini, s tem, da se zelo povezujejo z drugimi institucijami, tako da so na določenih projektih skupine vedno bolj široko zastavljene. Prijavljajo se na najrazličnejše projekte, tudi mednarodne. Barbara Šubic omeni le nekaj uspešnih sodelovanj: »Že ko smo prvič prijavili projekt za evropska sredstva za eko inovacije, smo bili uspešni. To je krasen razpis, ki ti omogoči, da produkt, ki ga že imaš, spraviš na trg. Konkurirali smo z oknom z izolacijo iz lesa, česar doslej ni še nihče naredil. Zdaj smo kot partner dobili projekt za reciklažo oken.«

»Termoelektrarna Toplarna Ljubljana potrebuje 60.000 ton lesa na leto, ki ga uvaža iz Hrvaške. Zakaj? Ker v Sloveniji nimamo proizvajalca, ki bi bil sposoben tako količino dostaviti na eno mesto.«

O stroških dela

Podjetje Brest je sodelovalo s švedskim podjetjem Ikeo, ki pa je navezo prekinilo, ker so našli cenejšega podizvajalca na vzhodu. Bi lahko povečali konkurenčnost slovensko gozdne-lesne verige, tako da bi pocenili stroške dela?

Poglejmo, kaj o tem meni ekonomist Franček Drenovec. Pogled, da je glavna omejitev za rast proizvodnje in za zaposlovanje zmanjševanje stroškov dela (plač in davkov), je po njegovem pogled podjetnika, ki razmišlja znotraj omejitev svojih tehnoloških ter podjetniških znanj in sposobnosti, kar je za vsakega posameznega podjetnika, »slabega« ali »dobrega«, vsaj do neke mere pač normalno. Pri predpostavki o dani, nespreminjajoči se tehnologiji in dani, nespreminjajoči se podjetniški kakovosti, preostane podjetniku za uspeh v konkurenčnem boju zares predvsem zniževanje stroškov dela. Pri tem opozarja, da pomeni uveljavljanje te »mikro« predpostavke nesporno družbeno nazadovanje: zgolj zniževanje dohodkov in blaginje večinskega prebivalstva ob stagnirajoči produktivnosti. In prav zato, je prepričan Drenovec, mora biti »makro« pogled, pogled ekonomistov in politikov, čisto drugačen. Na ravni države je treba vedno voditi predvsem politike, ki pritiskajo k povečevanju tehnološke in druge podjetniške učinkovitosti, tako v obstoječih podjetjih kot prek čim večjega možnega nastajanja novih, vedno boljših.

Slovenski stroški dela na zaposlenega so danes seveda precej višji od tistih v vzhodnoevropskih (»tranzicijskih«) družbah, pač zaradi naše pretekle zgodovine uspešnejšega razvoja, spomni Franček Drenovec. Zaradi istega, samo obrnjenega razloga, pa so slovenski stroški dela tudi bistveno nižji od tistih v drugih delih Evrope. Drenovcu se zdi pomembno, da si zastavimo vprašanje, kaj naj nam bo merilo, katero od obeh skupin držav naj si predstavimo v svoji viziji prihodnjega razvoja Slovenije. Zato se mu zdi prav perverzna logika v zgledovanju po Litvi, Estoniji in Slovaški. V dveh evropskih državah oziroma regijah, ki mejita neposredno na Slovenijo in s katerima je bila naša daljša pretekla zgodovina najtesneje povezana, so stroški dela več kot enkrat višji kot v Sloveniji, zato ker je za vsaj toliko večja njuna tehnološka in druga podjetniška učinkovitost.

Poglejmo primer, ki ga da Nike Krajnc: »Žage v Avstriji so velike, delajo z velikimi količinami lesa, in to že ena prednost. So tehnološko zelo napredne, kar pomeni, da zaposlujejo zelo malo ljudi. Pri nas so žage tehnološko zelo zastarele, kar pomeni, da potrebujemo veliko ljudi. In potem naenkrat postane delovna sila problem. Pri tehnološkem razvoju se število delovnih mest manjša, lahko pa se zaradi ustvarjenega dohodka zaposluje ljudi drugod.«

Okolje, v katerem proizvajajo

Andreja Kutnar se strinja, da je delo pri nas zelo drago v primerjavi z državami vzhodne Evrope, kjer v tem trenutku izdelujejo največ pohištva, težavo vidi v tem, da so naša podjetja pred leti začela ukinjati razvojne oddelke. Vendar včasih tudi razvojni oddelki niso dovolj za uspešnost podjetja. Je že tako, da je pomembno tudi okolje, v katerem podjetja proizvajajo.

»Nekaj ni v redu. Evropske direktive zahtevajo prenovo energetsko potratnih stavb. Zelena javna naročila so zahtevala uporabo določenega odstotka lesa s certifikatom, ki omogoča sledljivost, od kod les prihaja. Lani je bilo zelo veliko javnih naročil. V dveh podjetjih smo pridobili zahtevane certifikate. Narejeno je bilo ogromno objektov, tako da nam ni jasno, kdo jih je delal, saj vemo, da jih mi nismo. Ko smo se obrnili na ministrstvo, so nam povedali, da tega niso preverjali. To pa je klofuta. Mi se držimo pravil igre, vlagamo ogromna sredstva v neke papirje, da bomo lahko delali, posel pa pobere drug,« pove Barbara Šubic.

Ana Rihtar opozori še na težave z našimi bankami: »V tem letu imamo proizvodnjo popolnoma razprodano. Imamo pa velike težave zaradi bančnega sistema. Banke niso pripravljene podpirati izvedbe projektov. Mi, torej davkoplačevalci, dokapitaliziramo državne banke, kot sta NLB, NKBM, sočasno pa ne moremo od teh bank dobiti kredita v višini pol milijona za dva ali tri mesece za izvedbo projekta. Niti bančnega jamstva! Nekaj je zelo narobe. Nujno je, da bi se podjetjem, ki so izvozna, ki imajo razvoj, ki so gonilna sila v Sloveniji, omogočila najetje kredita in izpeljava projektov.« Rihtarjeva nima v mislih nepovratnih sredstev. »Če pogledamo, koliko podjetij je dobila nepovratna sredstva in kakšne plane in strategije so delali! In kaj se je dejansko uresničilo od tega? In vidimo, da je šel ta denar v popolnoma napačne roke. Zato je nujno, da se omogoči najetje kredita po normalni obrestni meri!« Podjetja, kot so Ledinek, zares pomembno prispevajo k prepoznavnosti Slovenije, s tem ko se udeležujejo mednarodnih sejmom. »V Hannovru vsako drugo leto zakupimo 300 do 500 m2

površine. Razstavljamo najmodernejšo tehnologijo. In vsepovsod piše Slovenija. V vsakem propagandnem gradivu piše Slovenija,« razloži Rihtarjeva. Povezava s Slovenijo včasih ni najboljša, saj je bonitetna ocena podjetja odvisna od ugleda države, v kateri proizvaja. Ko je bilo mariborsko vstajniško gibanje najživahnejše, je neko tuje podjetje zahtevalo od Ledineka, da zavarujejo opremo za vojne razmere. »To so nenormalni stroški, ki jih ne zmore nobeno podjetje,« pove Rihtarjeva. A v Mariboru ostajajo. »Tukaj imamo zaposlene ljudi, tukaj se razvijamo. Imamo nove načrte za investicije, imamo tudi načrte za nove poslovne prostore, montažne hale ...« zagotavlja Ana Rihtar.

Pri založbi Springer bo letos izšla knjiga Contemporary Slovenian Timber Architecture for Sustainability (Sodobna lesena arhitektura v Sloveniji za trajnostni razvoj) Manje Kitek Kuzman in Andreje Kutnar. Avtorici sta povezali gozdarstvo, primarno lesnopredelovalno industrijo s končnim produktom. Knjiga govori o lesu v sodobni slovenski arhitekturi in novem pristopu k energetsko učinkovitim rešitvam ter tudi o njeni mednarodni prepoznavnosti. Les je material prihodnosti. Sodobni časi nas postavljajo pred nove izzive, z razvojem tehnologije in znanosti pa nam omogoča tudi vedno nove metode uporabe tega do okolja prijaznega in obnovljivega materiala, pravi Kuzmanova. Miselnost, ki je domača tistemu delu uspešne slovenske lesnopredelovalne industrije, ki ne čaka na naravno katastrofo kot na obljubljeno odrešenico.