Rastlina uničenja

Naj vam povem o svojem edinem prijatelju. Mrtev je in zgodba je vse, kar je ostalo. Ne spomnim se, kje in kdaj sva se prvič srečala. Točno pa vem, kakšen je bil videti, študent s skodranimi lasmi, njegove mladostne slike nisem nikoli pozabil. Pri večini ljudi, ki jih videvamo pogosto, spremembe sproti brišejo spomin. Obraz se mu je seveda staral, koža postajala trša, celo malo mornarska, saj je vsaj enkrat na teden obiskal solarij, prsni koš se je razširil, kavbojke so z leti vedno bolj mlahavo visele z njega, a nasmeh je ostajal, in ko se je zasvetil, mi je hkrati priklical vse njegove starosti.

Po petdesetem se pojavijo srečanja, ki nas spravijo v zadrego, a se ne moremo zadržati, nasedemo vsakič znova: zagledamo znanca, ki ga dolgo nismo videli, droben del naših možganov poskoči od veselja, nekdo se ni spremenil, nanj čas ne vpliva, mar obstaja upanje za vse nas?, pomahamo mu in smo deležni le začudenega pogleda. Zavemo se, da je premlad, ne more biti on, verjetno je njegov sin; v zadregi se nasmehnemo in odhitimo z grenkim zavedanjem: izjem ni.

Spoznala sva se torej v študentskih letih, kar omeji dobo le na pol leta, malo pred letom 1990. Ni dolgo zdržal na univerzi. Skupaj s sošolcema je ustanovil računalniško podjetje, kar je tedaj pomenilo bolj ali manj legalno uvažanje in preprodajo opreme. Jugoslavija je razpadala v dolgih nizih ničel, ki so jih dotiskovali na bankovce, te pa zaradi pomanjkanja bencina razvažali le vsak drugi dan. Poslovali so uspešno, socialistične oblasti so se zganile, moral je oditi čez mejo, za precej let sem izgubil stik z njim.

Slovenija se je osamosvojila, šel sem v politiko in se občasno spomnil nanj, ne da bi kadarkoli poizvedoval. Pristopil je po nekem zborovanju in šla sva na večerjo. Dolgo sva se le ogledovala in zmajevala z glavo, zadovoljna, čas je bil milosten z nama. Spet se je ukvarjal z računalništvom, tokrat s programsko opremo, saj je država medtem sprejela zakone za varstvo avtorskih pravic, ki so se jih morala držati vsaj državna podjetja. O meni neznanih letih je povedal le, da je živel v francoskem delu sveta, pri čemer je nekajkrat stisnil prste v pest, kot bi se razgibaval ali zaman molzel besede. Nisem silil vanj, le čakal, da se začudi: od kod politika? Začel sem monolog o tem, kako nemogoča tvorba je bila Jugoslavija, Frankenstein, ki so ga komunisti sešili skupaj, potem pa poskušali oživiti z mešanjem genov. Preseljevali so ljudi in upali, da bo režim trajal zadosti časa, da ustvarijo nov narod, ki bi pozabil svoje korenine. Govoril sem mu o očiščenju Slovenije, o tem, da je treba južne gene poslati nazaj čez mejo, Afriki vrniti tiste, ki jih je uvozil socializem, povečati nataliteto in prepovedati splav, ki ni samo nemoralno dejanje, marveč tudi antisocialno. Globoko je vzdihnil in zastal sem, se zavedel, da nisem za govorniškim pultom, ga čakal, da spregovori, a je le strmel predse in počasi utripal z vekami. Kako dolge trepalnice je imel!

Spregovoril je o povsem nevtralni temi, ne spomnim se je več, mogoče o vremenu. Med poslavljanjem sva se rokovala. Če se ne bi, ga verjetno ne bi poklical. Zvenelo bo nemogoče, a če bi oslepel, bi lahko dokaj zanesljivo prepoznaval ljudi po stisku roke. Mlahavi, premočni, te loči vsak. Mnogim pa se dlani tudi potijo ali vsaj mislijo tako, in si pred rokovanjem obrišejo roko ob hlače, da švistne blago. Dlan je lahko mrzla ali vroča in vse vmes. Nekatere ležijo v roki kot celota, pri drugih razločiš prste. Nekateri stiski so enakomerni, drugi se krepijo ali slabijo. Rokovanje se mi je vedno zdelo hitro ponujanje psihofizičnega profila v branje.

Po dveh tednih sem poklical in predlagal datum kosila. Odklonil je, ker je imel že dogovorjen sestanek, a potem čez nekaj dni vrnil klic.

Redno sva se sestajala, toda z začrtanimi mejami pogovorov. O moji karieri je vedel tisto, kar je bral v medijih. V desetletju po osamosvojitvi so vsi hoteli biti liberalni, široki in velikodušni, zato je moja stranka komaj ostajala na meji parlamenta. Poslovno mi je vseeno pomagalo, podjetja morajo biti prijazna do ljudi, ki lahko vplivajo na sprejemanje zakonov.

Nikoli me ni zaprosil za uslugo podjetju, v katerem je delal. Postajali so vedno večji, vzdrževali so pomembne sisteme in veliko delali z državo, kar jim je zagotavljajo stalnost. Nekoč sem ga vprašal za neki računalniški nasvet, pa je le nemočno razširil negovani roki in se nasmehnil, tako da sem se mu pridružil, še preden je povedal, da je v hierarhiji zlezel previsoko in izgubil stik s prakso. Odgovoren je za sistem, ki ga delajo in zanj skrbijo v Ameriki, on pač le organizira delo na naši strani.

Včasih sva skupaj igrala skvoš. Dolgo je trajalo, preden se je začel potiti. Najprej je rdel, da sem se že bal za njegovo srce, potem se je znoj vsul nenadoma, nisem mogel prej napovedati seta, v katerem se bo zgodilo. Izpod parfuma in dezodoranta je bušknil njegov vonj, ki sem ga v predstavah povezoval z grudami rdeče ilovice, in kadar sva treščila drug ob drugega na igrišču, sem ga vohal na svoji majici.

Nikoli ga nisem spraševal o ženskah in sam ni nobene omenil. O njegovem otroštvu vem le, da ga starši niso hoteli in je zamenjal več rejniških družin, o katerih ni govoril. Če sva se sestala čez dan, sva jedla hitro in govorila med grižljaji. Službo je končeval ob poznih urah, in kadar je bil pri večerji zelo utrujen, je naročil malo pivo. Vedno, ko je položil kazalec in palec na hladno soparo, ki je prekrila steklo, je dejal isto: »Saj vem, da me bo še bolj uspavalo, ampak ...«

Bližala se je dvajsetletnica moje politične dejavnosti in vedno bolj me je skrbelo. Zbujal sem se ob petih in strmel v strop. Počasi zadremal ravno toliko, da me je budilka lahko raztreščila. Spraševal sem se: »Star bom petdeset. Bom imel dovolj časa?«

Včasih sem dodal, ne da bi verjel: »O, Bog!«

Le nekaj let bi potreboval, da se vpišem v zgodovino naroda! Kaj vse je naredil Hitler v borih šestih letih, od leta 1933, ko je prišel na oblast. Iz razpadajoče države je napravil največjo silo na svetu.

Leta 2008 se je začela kriza in mi vrnila mirno spanje. Vsak dan več brezposelnih, ki sem jim prek medijev iskreno pojasnil, da so jim delovna mesta odžrli priseljenci. Vsak dan večja revščina, posledica mednarodne zarote bankirjev. Ljudje imajo probleme, jaz pa odgovore, kot jih čas zahteva. Ne le po vsebini, tudi po obliki. Na televizijah ti dodelijo dvajset sekund za nastop in v tem času je tujce lahko okriviti, nemogoče pa braniti.

Najine večerje so postale ritual vsake srede in nisem ga prekinil, četudi sem imel vedno več obveznosti in ponudb za nastope. Postajali smo resna parlamentarna moč. Ne mi, jaz, v teh krajih je stranka le podaljšek telesa vodje.

Prva zmaga je postal referendum, s katerim smo onemogočili poroke homoseksualcev. V teh težkih časih bi si nemoralneži tešili živalske gone, kakšna dekadenca! Slepo črevo evolucije, česar narava nima in ne potrebuje.

Po dobljenem referendumu sem nama naročil šampanjec in se nisem mogel zadržati, silil sem ga s pijačo in ga večkrat objel. Videti je bil v zadregi, dolgo si je gladil lase nad ušesi in popravljal manšetne gumbe. Ko me je hrana umirila, je počasi, previdno pričel govoriti o neki raziskavi ... Saj res, to sem pozabil. Z leti je vedno pogosteje citiral nekakšne raziskave, verjetno je želel nadomestiti pomanjkanje formalne izobrazbe, kar sem opazil pri mnogih ljudeh. No, raziskavo naj bi izvedli o tem, da se v skrajno desne stranke (njegove besede, meni se zdimo le normalni!) vpisuje nesorazmerno veliko prikritih gejev. Točno ta izraz je uporabil. Tako se hočejo pred javnostjo maskirati, hkrati pa uživati v družbi pravih moških. Čudna večerja je bila: v trenutku mi je sklatil dobro voljo in na silo sem prežvečil sladico ter se poslovil.

Za več kot leto mi je vzel veselje do dela, ne glede na vse obilnejše plodove, ki jih je rojevalo. Sredi sestanka sem pričel sodelavca opazovati in ugibati, ali ni eden maskiranih degenerirancev. Me bo poskušal pokvariti? Moja identiteta, tudi spolna, je jasna in trdna, a misel, da z menoj delajo taka bitja, me je delala paranoidnega.

Devianti so me pognali v politiko. Stanoval sem v študentskem domu in nekega zimskega dne sta se v sosednjo sobo vselila pedra, ki se nista prav nič skrivala in za katera so vsi vedeli. Zaradi njiju in njunega početja nisem mogel več spati. Po manj kot mesecu sem se odselil, raje šel stanovat dražje, zasebno, a k dostojni družini, kot da bi še vedno vse noči prenašal početje degenerirancev v sosednji sobi. V meni je dozorelo prepričanje, da moram nekaj storiti. Ne zase, marveč za narod. Ja, v teh časih zveni neumno, a politično stranko sem ustanovil iz idealističnih vzgibov.

Zdaj sem močno stranko imel, hkrati pa nisem vedel, koliko »sosedov« je v njej. Se bom spet povrnil v tiste strašne noči študentskega naselja? Do mrzle stene, ob katero sem prislanjal dlan in uhelj ter poskušal slišati, kaj počneta. Nikoli niti glasu ali stoka, vendar moji domišljiji nista mogla pobegniti. Strahota!

Bojda nekateri štejejo ovce, kadar ponoči ne morejo spati, jaz pa sem člane vrha stranke drugega za drugim jemal pod mikroskop in jih presojal. Opravil sem kadrovske menjave, odslovil nekaj ljudi, preden sem se pomiril.

Prijatelju sem najprej zameril, a sem mu kmalu postal hvaležen. Vsako gibanje mora doživeti redne čistke, kot pomlad so, ki odstrani gnile veje in suho listje.

Mogoče ni pomembno, a pri prvem skvošu po pokvarjeni večerji sem se tako močno zaletel vanj, da sem ga dobesedno prilepil ob steno in si je poškodoval ključnico. Ko je čez mesec spet pričel igrati, sem se bal samega sebe.

Klical me je ob 3.16 zjutraj na osebni telefon, ki ga vedno puščam vključenega in za katerega številko sta vedela le on in glavni tajnik stranke. Nekajkrat je zmogel zgolj ponoviti moje ime, jaz pa sem vskakoval s »Kaj je? Kaj je?« in srce mi je ledenelo. Njegov glas! Živo sem si predstavljal ustnice, zgornja bolj polna od spodnje, kako se spotikajo in dušijo besede.

Ni jokal in ni hlipal. Zvenel je prehlajeno, kot bi govoril ure in ure, hkrati pa z obupno močjo, ki je presegala ubeseditev. O tem, da je računalniški sistem padel in so dežurni klicali njega. Rekel jim je, naj takoj kličejo avtorje v Ameriki, a je seveda moral v službo, in ko je bil enkrat tam, so mu podrejeni pač izročili telefon. Ni ga mogel zavrniti! »Me razumeš?« je vprašal, potrdil sem. Po telefonu mu je ameriški vzdrževalec nekaj razlagal, hitro, razburjeno.

»A razumeš? A razumeš?« je spraševal in začel hropsti, kot bi poskušal teči prek svojih zmožnosti.

»Kaj? Povej, kaj?“

Nekajkrat je le zastokal. Zadržal dih in telo mu je stoknilo, kot bi dvigoval utež.

»Ne znam angleško!« je rekel.

»Kako ne? Saj si računalnikar?«

Zaječal je:

»To vsi pravijo!«

Začel mi je razlagati, da se je v srednji šoli učil rusko, potem pa emigriral v francosko govoreče dežele. Saj zna toliko, da počasi bere s slovarjem ali z elektronskim prevajanjem ujame pomen. Podrobnosti itak naredijo podrejeni. On mora imeti točno to, ta širok pregled, smisel. Vsi, vsi so vedno pričakovali, da pač govori angleško, uradni jezik računalništva. In ker so pričakovali, ker so o njem imeli tako podobo, se ni upal oporekati. Plul je s tokom. Zdaj pa ...

»Kakšna sramota! Kakšna sramota! Znoj me je polival, moker sem, kot bi padel v reko. Kakšna sramota! Kako bi bilo videti, če bi pred zaposlenimi priznal, da ne razumem tega, kar mi govori Američan? Le kimal sem in se potil. Prekinil je zvezo, jaz pa še kar nisem mogel ustaviti brade. Šele ko sem se zavedel, kakšen pogled mora to biti, sem zmogel toliko moči, da sem izdal ukaze. Saj sta bili samo dve možnosti ... Samo dve ...«

Slišalo se je, kot bi zahlipal.

»In? In?«

»Napačno! Izbral sem napačno! Šli so po direktorja! Kak-

šna sramota! V stranišču sem. Oni pa so zunaj, v strežniški sobi! Čakajo me! Ooooo, sramota!«

»Vzemi taksi in pridi k meni. Steci ven, ne glej jih, pridi, takoj!« sem odsekano ukazoval in droben delček mene je užival v moči reševanja. Še dolgo sem držal telefon v rokah, ko je že prekinil.

Ni prišel. Odpeljal sem se do njegovega podjetja in videl reševalce in policista, ki je s klobkom opozorilnega traku vstopal v stavbo.

Pogreb je bil cerkven. Očitno nad samomorilci ne zganjajo več posmrtnega maščevanja.

O veri nisva nikoli govorila. Še ena neznanka od mnogih. Še nekaj, kar bi ga moral vprašati. Koliko sem zamudil! Občutek žalosti se je mešal z obžalovanjem in jezo nad lastno neumnostjo – ravnal sem, kot da bodo sredine večere trajale večno.

Do pogreba sem dan in noč razmišljal le o tem, kaj vse sem bil zamudil, česa vsega nisem izvedel, ga nisem vprašal, in nazadnje sem se obupan oklepal le fizičnih detajlov, rok, jezika, s katerim se je obliznil med stavki, desnice, ki si jo je položil na levo ramo, kot bi se objemal, kadar je premišljeval.

Vedno znova sem si ponavljal njegovo obupano izpoved. Gotovo je moral znati čisto zadostno angleščino – je mogoče imel Američan nerazumljiv naglas? Ga je ohromilo občinstvo, ki je strmelo vanj in pričakovalo od njega nekaj, za kar je bil prepričan, da mu ne more dati? Njegov perfekcionizem, ki je hotel vse ali nič? Kako pazljivo je odlagal jedilni pribor in pospravljal športno opremo ter se brisal po prhanju!

Prvo noč sem se zbudil z mokrimi lici in vzglavjem ter vprašanjem, ki me je povsem razbistrilo: zakaj se angleščine ni naučil? Imel je toliko časa! Če bi izkoristil le zadnjih deset let, bi že bilo zadosti. Zakaj?

Pripravil sem si kavo in strmel v ulično razsvetljavo.

Negoval je svojo Ahilovo peto. V drugem poklicu njegova šibka točka ne bi bila pomembna, a on je vztrajal ravno v tem, da je vzdrževal nevarnost. Pestoval je svojo točko šibkosti, možnost, da ga bodo nekega dne spregledali, ga razglasili za vsiljivca, za tistega, ki ni pravi, ni njihov, in ga ne bodo več hoteli. Vedel je, da bo trenutek prišel, saj ni moglo biti drugače. Mar sem zato na dnu njegovih temnih oči vedno videl melanholično vdanost in nekakšen lesk, ki sem si ga razlagal kot bolečino. Mislil sem, da izvira iz otroštva, a je mogoče le napovedovala prihodnost, ki jo je čakal.

Srečal sem že takšne ljudi: nekoč, nekje dobijo seme uničenja (ali pa se že rodijo z njim?) in ga skrbno negujejo, da vzkali in postane velika rastlina. Njene korenine rastejo na betonu, ga z leti razdrobijo in strejo, poženejo mogočno drevo, ki nazadnje pade in človeka pokoplje pod sabo.

Ljudje, ki imajo v glavi drugo življenje kot v telesu.

Noč se je počasi sivila, jaz pa se nisem mogel odtrgati od okna. Tako nesmiselno se mi je zdelo. Moral bi le ... moral bi ...

To je epitaf mojemu najboljšemu prijatelju:

Moral bi.

Tik nad odprtim grobom je stal on, moj edini prijatelj. Delček možganov je vzkliknil: »Živ je!« Potem drugi, glasneje: »Kako mlad je!« Dokler ni vmes posegel razum in razsodil: »Ne more biti on! Mora biti njegov sin!«

Res je bil.

A črn.

Pozabil sem na ceremonijo, na krsto, truplo, vse. Nisem mogel odtrgati pogleda od sina, za katerega mi ni povedal, mogoče ravno zato ne, ker ga je zaplodil v tujih deželah. Stal je pred menoj, ne tako teman kot popolnoma kakavove čokolade, marveč kot tiste sladke, mlečne, ki škodijo organizmu in kvarijo zobe. Ista melanholija v očeh. Srce se mi je strlo, ko sem mu izrekel sožalje in stisnil roko: isti stisk. On je, on!

Govoril je angleško s francoskim naglasom. Povabil sem ga na večerjo, v sredo, v najin lokal.

Toliko si imava povedati.