Kultura / Rastlina uničenja

Naj vam povem o svojem edinem prijatelju. Mrtev je in zgodba je vse, kar je ostalo. Ne spomnim se, kje in kdaj sva se prvič srečala. Točno pa vem, kakšen je bil videti, študent s skodranimi lasmi, njegove mladostne slike nisem nikoli pozabil. Pri večini ljudi, ki jih videvamo pogosto, spremembe sproti brišejo spomin. Obraz se mu je seveda staral, koža postajala trša, celo malo mornarska, saj je vsaj enkrat na teden obiskal solarij, prsni koš se je razširil, kavbojke so z leti vedno bolj mlahavo visele z njega, a nasmeh je ostajal, in ko se je zasvetil, mi je hkrati priklical vse njegove starosti.