Pomembna simbolika

Novinar Denis Vičič je v svojem članku Pomembna simbolika poleg mojih stališč, napisanih v pismu Massimilianu Lacoti, povzel tudi mnenje dr. Jožeta Pirjevca, ki je med drugim opozoril, da bi morala »Spomenka Hribar pismo nasloviti na Erjavca in njegovega italijanskega kolega«. Kdor je naredil eno, naj bi še drugo? Sama menim takole: nekdo napiše nekaj, kdo drug pa kaj drugega oziroma drugemu. Upam, da je dr. Jože Pirjevec napisal pismo Karlu Erjavcu in njegovemu italijanskemu kolegu. Sicer pa sem svoje pismo Massimilianu Lacoti poslala v informacijo našemu (začasnemu) ministru za zunanje zadeve, g. Karlu Erjavcu, s komentarjem, ki ga prilagam.

Spoštovani g. Karl Erjavec, minister za zunanje zadeve (začasne) Vlade R Slovenije

V priponki Vam pošiljam svoje pismo Massimilianu Lacoti ob njegovem prihodu na ljubljanski Grad, kjer je položil venec v spomin pobitim Italijanom. Pismo je objavil tržaški Primorski dnevnik (v četrtek, z datumom 1. junij), pa tudi Sobotna priloga Dela. 

Pismo Vam pošiljam v vednost in hkrati z vprašanjem: Ali je generalna konzulka Ingrid Sergeš z Generalnega konzulata RS v Trstu obvestila zunanje ministrstvo in Vas osebno o tej nameri Unije Istranov z Lacoto na čelu? Če je, ali ste kaj reagirali na to – videti, slišati ni bilo! In če vas ni obvestila, kako pa zasleduje to, kar se dogaja v Trstu in zadeva tržaške Slovence in, še več, nas v Sloveniji?

In zanima me tudi to, ali boste zdaj reagirali na to nesramno politično provokacijo in poskus ponižati Slovenijo in Slovence?

Prijazen pozdrav, Spomenka Hribar

Seveda mi minister Erjavec na moje pismo ni odgovoril! Tako pač poslujejo z državljani naši ministri!

Še slabše je! Predsednik države Borut Pahor, hrvaški predsednik dr. Ivo Josipović in italijanski predsednik Georgio Napolitano so se v Sredipolju (tudi Rodopolje) pred spomenikom (kostnico) družno poklonili spominu v I. svetovni vojni padlim italijanskim vojakom. Prvo simbolično dejstvo je, da so v tej kostnici pokopani samo italijanski vojaki – toda na Soški fronti so padli tudi številni Slovenci in Hrvati, Avstrijci, Čehi … kot avstro-ogrski vojaki! Torej je ta poklonitev zgolj enim žrtvam dejansko bila sakrilegij: povzdigneš ene, druge spregledaš, zamolčiš!

Ob tem je treba opozoriti, da je v Foljanu, le 2,5 km od tega, za Italijane simbolnega svetišča (Sacrario Militare di Redipuglia), avstro-ogrsko pokopališče, kjer je pokopanih okrog petnajst tisoč vojakov, tako Italijani, kot Slovenci, Avstrijci, Čehi in drugi. Drugo pa je dejstvo, da se je ta poklonitev samo italijanskim vojakom zgodila 6. julija, na (87.) obletnico rimskega sklepa o odpravi vseh manjšinskih pravic Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini, s čimer so bili dokončno prepovedani slovenščina in hrvaščina v javni rabi, razpuščeni vsi manjšinski časopisi in organizacije … in se je začel kulturni genocid nad Slovenci in Hrvati, dvajsetletno trpljenje še pred II. svetovno vojno! Slaviti zgolj italijanske žrtve ob tem, ko smo po I. svetovni vojni izgubili velik del Primorske, torej našega ozemlja (precejšnji kos za vedno)? Na obletnico take rimske politike se je šel poklonit zgolj italijanskim žrtvam naš predsednik države!

Ko vzameš skupaj ti dve dejstvi, šele uvidiš, kako bedna sta slovenski in hrvaški predsednik; ali je šlo za nevednost, ignoranco, za slepoto, ali za italijansko zvitost niti ni pomembno; gre za ponižnost, uslužnost, brez zgodovinskega spomina, brez nacionalnega dostojanstva, brez pietete.

Sicer pa je tako ravnanje značilno za večino naših zunanjih ministrov in političnih veljakov že od osamosvojitve naprej: udinjanje tujim interesom, da ne rečem klečeplazenje. Njihovo osebno dostojanstvo me ne zanima – toda z njim so poniževali slovensko nacijo!

No, pa to še ni bilo dovolj! Naslednjega dne, v ponedeljek, 7. julija, sta slovenski in italijanski predsednik na Sveti Gori nad Novo Gorico odkrila »klopco miru« z medeninasto ploščo z dvojezičnim napisom. Na tej klopci sta se potem pogovarjala o spravi. Ampak tisti »ploščici« se očitno ni zdelo, da izreka resnico, pa je že naslednjega dne sama odpadla.

Da se pri tem svojem poniževalnem in (samo)ponižujočem ravnanju sklicujejo na spravo, je absurdno: pri spravi vsakdo ohrani osebno in nacionalno dostojanstvo in zvestobo resnici – ob hkrati pripravljenosti enako dopustiti drugemu!

Goriški nadškof Carlo Redaelli je objavil, da se bo papež Frančišek 13. septembra udeležil spominske slovesnosti na avstro-ogrskem pokopališču – torej tam, kamor bi trije predsedniki morali iti najprej – in potem se bo poklonil vsem žrtvam I. svetovne vojne ob kostnici v Sredipolju oziroma Rodopolju. Poudarjeno: vsem žrtvam! Vsaj papež ve, kaj je pieteta!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.