Kritika / Energično in z dušo

Bosonoga in v dolgi črni obleki je na oder razgretega ljubljanskega Kina Šiška stopila nasmejana Joss Stone – britanska glasbenica, ki kljub svoji mladosti že dolgo velja za soulovsko divo. Prvi nastop je imela pri le trinajstih, ko je pela priredbe Arethe Franklin, odtlej pa si je s svojim talentom in več kot dvanajst milijonov prodanih albumov zgradila sloves svetovno uveljavljene in z grammyjem nagrajene glasbenice. In ta uspeh si zasluži, kar je dokazala tudi ob svojem obisku, že drugem pri nas.

V svoji dobrih deset let dolgi karieri je sodelovala s številnimi najvidnejšimi glasbeniki, tudi z Mickom Jaggerjem in Davom Stewartom, s katerima je bila del skupine Super Heavy. Letos pa si je zastavila cilj prepotovati ves svet. Tako se je pri nas ustavila v okviru svoje svetovne turneje, ki jo vodi v kar dvesto držav. Samo dva dni pred nastopom v Ljubljani je v Pulju džemala z lokalnimi tamburaši, naslednji večer pa z nastopom navdušila dvatisočglavo občinstvo v tamkajšnji areni.

Podobno navdušen odziv jo je pričakal v Ljubljani, le nekoliko manj se nas je zbralo na koncertu, kar je verjetno botrovalo njegovi selitvi z odprtega prizorišča v Križankah v Kino Šiška. Z uigranimi session glasbeniki, ki jo spremljajo na turneji, je tako stopila pred zgolj solidno polno dvorano, ta pa jo je – medtem ko se je vokalno razgaljala in nagovarjala s pesmimi, ki božajo dušo, nenehno poplesovala in predvsem vidno uživala – kljub temu nagrajevala s hrupnimi kriki in dolgimi aplavzi.

Med dobro uro in pol dolgim nastopom nam je razigrana šestindvajsetletnica postregla z nekaj priredbami, denimo s srce parajočo verzijo pesmi legendarnih Womack & Womack Teardrops. Slišali smo tudi številne avtorske komade, kot je Right To Be Wrong, ki ga je raztegnila, kolikor ga je sploh možno raztegniti, ker pa je tik pred izdajo novega albuma, nam je predstavila tudi novo pesem in tako preverila, ali si sploh zasluži uvrstitve na njen sedmi studijski projekt.

Zatem je nekoliko umirila tempo z akustično verzijo skladbe Put Your Hands On Me, in še preden je na koncu le stežka zapustila oder, odpela še s skladbo Tell Me What We’re Gonna Do Now z deloma spremenjenim besedilom, v katerem se je občinstvu, ki ga je sicer nagovarjala ves čas, zahvalila, da smo bili z njo, in nato med nas razdelila dobra dva ducata belih vrtnic. Vsak cvet je, preden ga je dala iz rok, tudi nežno poljubila.

S tem je poskrbela za enkraten in s čustvi nabit zaključek nastopa, za katerega se zdi, da se ga bodo obiskovalci koncerta še dolgo spominjali. Pred Joss Stone, ki tako rada odpira svoje srce glasbi in ljudem, ki jo poslušajo, pa se, po videnem sodeč, kljub že zdaj dolgoletni in razgibani karieri pot šele dobro začenja. Kot kaže, njena najboljša leta s tem, ko postaja zrelejša in dozoreva kot soulovska glasbenica, šele prihajajo.