Ljudje, ki preveč vedo

Leta 2009 so začeli od Chicaga proti New Yorku polagati optične kable. Prebijali so hribe, doline, ceste, predore, postavljali strogo varovane bunkerje z ojačevalniki. Na videz povsem rutinska stvar. Optične kable stalno vlečejo. In to ne bi bilo nič posebnega ali pa nenavadnega, če tega ne bi počeli v veliki tajnosti. Delavci, ki so kable polagali, so vedeli, kaj polagajo, niso pa vedeli, zakaj, še manj – za kaj. Čemu bodo ta optična vlakna namenjena, niso imeli pojma. To je bila vojaška skrivnost. Nihče ni kaj dosti spraševal in vohljal, toda tisti, ki so ugotovili, da ni dobro preveč spraševati, so bili prepričani, da gre res za kak nov odsek vojaške infrastrukture – za najnovejšo vojaško skrivnost. V resnici je šlo za več kot vojaško skrivnost – za skrivnost, ki je nad vojaškimi skrivnostmi.

Trik je bil v tem, da je šlo za hitre, zelo hitre, najhitrejše kable – podjetje Spread Networks, ki jih je polagalo (in za katero ni dotlej slišal še nihče), je skušalo med Chicagom in New Yorkom potegniti najbolj neposredno elektronsko linijo. Najhitrejšo linijo. In ta »magična« tajna linija ni imela nobene zveze z vojsko, ampak z borzo. Trgovanja na borzi po novem ne opravljajo več ljudje, temveč računalniki, kar pomeni dvoje: prvič, da med investitorji in trgom ni več človeka, živega posrednika, ampak borzo tvorijo kompleksi računalniških strežnikov, ki trgujejo in praktično sami – na podlagi algoritmov – odločajo, kaj bodo kupili in česa ne, in drugič, da hitrost borznega trgovanja ni več odvisna od hitrosti trgovalcev, ampak od hitrosti računalnikov, ali natančneje – od hitrosti elektronskega signala, ki potuje od podatkovnega centra v Chicagu (Chicago Mercantile Exchange) do podatkovnega centra, baziranega ob Nasdaqu (Carteret, New Jersey). Kdor ima hitrejšo linijo, ima prednost.

Prej so linije, ki so jih zagotavljali veliki ameriški telekomunikacijski operaterji (AT & T, Verizon, Level 3 ipd.), trgovalcem omogočale, da so naročila od New Yorka do Chicaga in nazaj spravili v 17, včasih celo 16 milisekundah – nova tajna elektronska linija pa jim je omogočila, da so naročilo sprocesirali le v 12, 13 milisekundah.

Mar ni milisekunda le tisočinka sekunde? Je mogoče, da o poslovanju – o tem, kdo bo obogatel in kdo denar izgubil – odločajo milisekunde?

Milisekundah? Mar ni milisekunda le tisočinka sekunde? Je mogoče, da o poslovanju – o tem, kdo bo obogatel in kdo denar izgubil – odločajo milisekunde? Pač, pravi Michael Lewis, avtor sijajne knjige Flash Boys (in tudi številnih drugih knjig o finančnem zakulisju, tudi tiste, po kateri je bil posnel film Moneyball), ki je jasno in razločno pokazala, da so borze – srce finančnih trgov in kapitalizma – nepoštene in naštelane, da torej investitorje stalno in sistematično sleparijo in goljufajo.

V čem je trik? Prvič, investitorji – niti najbolj sofisticirani, z vzajemnimi skladi in skladi hedge vred – nimajo pojma, da o njihovih poslih odločajo milisekunde. In drugič, investitorji nimajo pojma, da je vrednost njihovih poslov odvisna od hitrosti elektronskega signala – najbolj profitira ta, ki ima najneposrednejšo in najhitrejšo linijo med Chicagom in New Yorkom. Ergo: ta, ki ima najhitrejši elektronski signal (najhitrejšo povezavo), ima prednost pred vsemi ostalimi na trgu. In to je vojaška skrivnost – tudi za tiste, ki vsak dan poslujejo na borzi. Točno, niti borzni in finančni profiji se ne zavedajo, kako zelo se je borza v zadnjih nekaj letih spremenila. Še huje: izkazalo se je, da investitorji, finančniki in borzniki ne razumejo, kako sama borza sploh deluje. Ne razumejo, zakaj nekdo dobi in nekdo izgubi. Ne razumejo, a kljub temu poslujejo in trgujejo.

Kar je nevarno: če je borza naštelana tako, da nihče ne ve, kaj se dogaja, in nihče ne razume njenega delovanja, potem se stalno spogleduje z zlomom. Mi pa z novimi in novimi finančnimi krizami. Toda to je le vrh ledene gore.

Hijene

Ko je borza prešla v to novo »tajno« fazo, se je pojavil nov razred borznih trgovalcev, alias »visokofrekvenčnih trgovalcev«, pravi Lewis: »Ljudje in firme, za katere ni še nihče slišal, so zelo hitro bogateli, ne da bi jim bilo treba pojasnjevati, kdo so in kaj točno počnejo.« In prav za te ljudi in te firme – za visokofrekvenčne trgovalce – je bila ukrojena tista »tajna« linija med Chicagom in New Yorkom, kajti poslovni obstoj jim zagotavlja prav in izključno to, da so hitrejši od ostalih akterjev na borznem trgu. In kakopak to, da nihče ne ve, kaj jim zagotavlja poslovni obstoj (in brezmejno bogatenje, če smo že ravno pri tem).

Problem ni v tem, da večino borznih trgovanj opravljajo računalniki, ampak v tem, da imajo visokofrekvenčni trgovalci najhitrejše povezave, hitrejše od ostalih, in da to »magično« skrivno in privilegirano prednost krepko izkoriščajo. Še več, ta prednost jim omogoča manipuliranje s trgom – goljufanje.

Brad Katsuyama, ki ga je Royal Bank of Canada poslala na Wall Street, sicer glavni junak Lewisove knjige, je po letu 2007 opazil nekaj nenavadnega. Če se je prej na zaslonu pojavila ponudba za prodajo teh in teh delnic po točno določeni ceni, je to pomenilo, da lahko te delnice kupi po tej ceni – pritisnil je le na gumb »kupi«. Ko pa se je ponudba za prodajo teh in teh delnic po točno določeni ceni na zaslonu pojavila po letu 2007, je to pomenilo, da teh delnic ne bo mogel kupiti po tej ceni – v trenutku, ko je pritisnil na gumb »kupi« (ali »prodaj«), se je cena spremenila. Ne v njegovo korist, se razume. Ko je prej gledal zaslon, je na njem videl borzni trg. »Zdaj pa je bilo to, kar se je prikazovalo na zaslonu, le še iluzija.« To, kar je videl na zaslonu, ni bila več prava slika borznega trga. »Bilo je skoraj tako, kot bi mu kdo bral misli ... Kot da bi kdo vedel, kaj hoče narediti, tako da se je na Bradovo prodajno željo odzval, še preden jo je sploh v celoti izrazil.« Jasno, zaradi tega čudnega »spreminjanja cen« – no, rokohitrskega »branja misli« – je Brad pri vsakem večjem nakupu ali prodaji izgubil malo bogastvo. Milijone. Tako kot vsi ostali. »Trg na njegovih zaslonih ni bil več trg.«

Zdelo se je, kot da trg »ve«, kaj bo Brad naredil, in potem igra proti njemu. V trenutku, ko je pritisnil na gumb »kupi« (ali »prodaj«), ko je torej nakazal svojo namero, je postal za visokofrekvenčne trgovalce »dogodek«, »dobra novica«, bolje rečeno – plen. Plen, ki so ga oželi, ali v jeziku visokofrekvenčnih trgovalcev – »ubili«. Trg ni prost, ampak naštelan, je ugotovil Brad. Visokofrekvenčni trgovalci imajo vpogled v trgovalske informacije, še preden te pridejo do ostalih trgovalcev – informacije o naročilih, bodisi za prodajo ali nakup, se jim milisekundno »zabliskajo«, preden postanejo tudi javno dostopne. Za delček sekunde – za »fleš« sekunde, ja, za nekaj milisekund – vedo to, česar drugi ne vedo. Zato lahko vedno reagirajo pravočasno in lukrativno – in zato se je cena delnic ob vsakem Bradovem poskusu prodaje ali nakupa spremenila.

Nov borzni trg izgleda pač tako, kot da so ga ustvarili visokofrekvenčni trgovalci za visokofrekvenčne trgovalce – ostali, posredniki in banke, so plačani, da jim pomagajo.

Recimo: kupiti je skušal 20 tisoč delnic neke firme. Na zaslonu je pisalo, da jih lahko kupi. Kul. Stisnil je »kupi«, toda »trg« mu jih je prodal le tisoč. Zakaj le tisoč? Zakaj ne vseh? Kam izginejo ostale delnice? Kaj se je zgodilo med trenutkom, ko je stisnil gumb, in trenutkom, ko je njegovo naročilo prišlo do borze? Brad je ugotovil, da borze očitno vsa naročila nekako razvrščajo, toda na način, da lahko tisti, ki so na koncu vrste, skočijo iz vrste, in to v trenutku, ko tisti z začetka vrste delnice prodajo. Obenem pa je tudi ugotovil, da se to, da delnice ob pritisku na »kupi« izginejo, zgodi le, če naročilo pošlješ na več borz hkrati – na več borz ko pošlješ naročilo, manj delnic lahko kupiš. Zlagoma mu je kapnilo, v čem je trik: hitrost elektronskega signala od njegovega računalnika do borz se razlikuje – do ene znaša le dve milisekundi, do druge štiri milisekunde in tako dalje. »Nekdo je zlorabljal dejstvo, da borzna naročila na različne borze dospejo v različnem času, in na borzah spreminjal vrstni red naročil.«

V interesu visokofrekvenčnih trgovalcev – in drugih ajatol novega finančnega trga – je, da je borz čim več. Več ko jih je, med več kupcev in prodajalcev se lahko vrinejo. Med več kupcev in prodajalcev ko se lahko vrinejo, večja je možnost manipulacije in skalpiranja. Večja ko je možnost manipulacije in skalpiranja, večji so dobički. Ko je Bradovo naročilo prodaje ali nakupa prišlo do prve borze, potemtakem do tiste, ki mu je bila najbližja, je bilo še vse v redu, toda ko je njegovo naročilo – le nekaj milisekund kasneje! – dospelo še na druge borze, je imel visokofrekvenčni trgovalec ravno dovolj časa, da ga je prehitel, skočil na druge borze, pokupil delnice, dvignil ceno ter mu jih potem s profitom prodal.

Z eno besedo: ker borzno naročilo na vse borze ne prispe sočasno, je visokofrekvenčni trgovalec – algoritem njegovega računalnika pravzaprav – na tej in tej borzi zaznal Bradovo naročilo, delnice hitro pokupil na drugih borzah in mu jih potem prodal po višji ceni. Za ta tajni manever zadošča le nekaj milisekund. Nič več. In nihče ničesar ne posumi. Vse izgleda povsem normalno, tako rekoč rutinsko. Kako bi se lahko v nekaj milisekundah zgodilo kaj tako dramatičnega? Le kdo bi na to sploh pomislil? Le kdo bi to sploh verjel?

Toda prav v tem je veliki rokohitrski trik: za goljufijo je potrebnih le nekaj milisekund, ki ločijo točko A od točke B. V teh nekaj milisekundah, ki jih ne bi zaznal niti kiborg, visokofrekvenčni trgovalec »izvleče« informacijo, kaj hoče ta ali oni investitor kupiti ali prodati, tako da ga lahko prehiti in potem to sam proda ali kupi pred njim. Na borzi BATS, ki so jo itak ustanovili visokofrekvenčni trgovalci, lahko vedno najdete množico majhnih naročil, po 100 delnic vsake firme, ki kotira na borzi: to so vabe, s katerimi skušajo visokofrekvenčni trgovalci identificirati plen oziroma ugotoviti, kdo hoče kaj kupiti ali prodati. To jim omogoča, da svoj žmohtni plen potem prehitijo in izigrajo. Sebi v prid. Še preden investitorjevo naročilo pripotuje od ene borze do druge, si že odtrgajo svoj funt mesa. Jasno, to nima več nobene zveze s prostim trgom.

Le »fleš« sekunde ima torej strašne, pogubne tržne posledice. In visokofrekvenčni trgovalci so flash boys. Za »fleš« sekunde so vedno pred drugimi. Pred trgom. Zaradi česar trg ni tako prost, kot nas prepričujejo, da je. Če naj povem drugače: to je motnja na trgu, ki je trg ne more sam korigirati.

Na temni strani

Brad se je potopil tudi v dark pools, temne bazene, zasebne trgovalske forume, ki niso odprti za javnost in ki jih ima po novem vsaka banka z Wall Streeta in vsaka zasebna borza – ti temni bazeni so namreč še eden izmed sumljivih, nerazumljivih, nepreglednih izumov finančnih trgov. Nihče ne ve, kaj se dogaja v njih, niti ni treba nikomur razkriti, kaj se v njih dogaja. »O opravljenih poslih sicer poročajo, toda z zamudo, tako da ni mogoče vedeti, kaj se je na širšem trgu dogajalo, ko so izvrševali posel. Notranja pravila so skrivnost in le posrednik, ki upravlja temni bazen, ve, čigava prodajna in nakupna naročila so spustili noter. Banke z Wall Streeta s tem investitorjem sporočajo, da je preglednost njihova sovražnica.«

Preglednost je predvsem največja sovražnica visokofrekvenčnih trgovalcev. In glej no: Brad je v temnih bazenih našel prav visokofrekvenčne trgovalce. Ti bankam in borzam mastno plačujejo, da bi bili lahko tam, da bi se lahko torej »kopali« v teh skritih in skrivnih bazenih, v katerih je vedno noč. Še več, visokofrekvenčni trgovalci so pravi ljubljenci bank in borz. O, še več: ko jih banke spustijo v svoje temne bazene, zanje s tem ustvarjajo ugodno – magari optimalno – poslovno okolje. Kar pomeni, da banke in borze nepreglednost tolerirajo – in spodbujajo. Z njo celo mastno profitirajo. Ergo: borzni posredniki in borze informacijsko vrednost vsega prodajajo visokofrekvenčnim trgovalcem, ti pa potem te informacije zlorabljajo in unovčujejo.

Če bi visokofrekvenčni trgovalci trgovali pošteno, potem bi lahko s temnimi bazeni povezali kupce in prodajalce – brez drugih posrednikov. Temni bazeni bi bili le priložnost za čim boljšo in čim preglednejšo združitev kupca in prodajalca. Posli bi bili za obe strani – prodajno in nakupno – ugodnejši. Toda visokofrekvenčni trgovalci počnejo ravno nasprotno: kupce in prodajalce izigravajo, tako da oboji le izgubljajo.

Leta 2005 so visokofrekvenčni trgovalci opravili 25 odstotkov poslov na javnih borzah – leta 2008 že 65 odstotkov! Rastejo! To je dobro za investitorje, so rekli. Šur.

Ali bolje rečeno: ker nihče ne ve, kaj se dogaja v temnih bazenih, se povsem verjetno dogaja tisto najbolj nezaslišano – visokofrekvenčni trgovalci igrajo proti svojim lastnim klientom. Sigma X, razvpiti temni bazen banke Goldman Sachs, obsega le dva odstotka celotnega borznega trga: zakaj je potem kar 50 odstotkov naročil, ki so speljana v njen temni bazen, izvršenih kar v tem temnem bazenu, ne pa recimo na širšem trgu, kjer bi bil lahko posel za klienta ugodnejši? Kako to, da »najboljšo ceno« najdejo prav v temnem bazenu, kjer je nepreglednost in možnost manipulacije daleč največja? Mar ne bi morali za klienta skleniti najboljše možne kupčije? Je bil ta tržno omejeni temni bazen res najboljši kraj za izvršitev klientovega naročila?

Dogajajo se lahko tudi popolne norosti: visokofrekvenčni trgovalec lahko v temnem bazenu te ali one banke nekemu investitorju prodaja delnice te ali one firme, obenem pa jo od istega investitorja na javni borzi hkrati že tudi kupuje! Ne da bi ta sploh vedel, kaj se je zgodilo. Še bolj noro: banke lahko kupce in prodajalce na borzah – tudi s pomočjo visokofrekvenčnih trgovalcev – izigravajo, preigravajo in sabotirajo tako, da preprečujejo vsa trgovanja, ki se ne dogajajo znotraj njihovih temnih bazenov. Prav res: kako to, da lahko banka 50 odstotkov klientov poteši kar v svojem lastnem temnem bazenu?

Nič, klient ostaja res v popolni temi – posredniku ni treba razkriti, kdaj točno je izvršil naročilo tega ali onega klienta, tako da ta nikoli ne ve, kakšni so bili v času izvršitve njegovega naročila pogoji na borznem trgu. Nikoli ne ve, koliko je dejansko dobil in koliko izgubil. V resnici ne ve, da je vedno izgubil. Visokofrekvenčni trgovalci in njihovi pomagači delajo vse, da ne bi naredili tega, kar investitorji hočejo, da naredijo.

Visokofrekvenčni trgovalci praznijo žepe investitorjem, velikim in malim, ne da bi ti to sploh opazili. In zakaj to počnejo? Ker lahko. Ker nima nihče vpogleda v to, kaj počnejo. Ker so vedno za nekaj milisekund pred drugimi. Ker so milisekunde za ljudi nepredstavljive. Ker nihče ne ve, da sploh obstajajo. Ker ni papirnate sledi trgovanja, dokumentacije o njem. Ker mentalne slike novega postkriznega finančnega trga ni. Ker nihče ne ve, kaj se dogaja. Ker regulatorjev ne zanima, kaj se dogaja (leta 2007 se je itak 200 uslužbencev Agencije za trg vrednostnih papirjev, ki naj bi skrbela za reguliranje visokofrekvenčnega trgovanja, preselilo med visokofrekvenčne trgovalce ali pa lobiste visokofrekvenčnega trgovanja!). Ker politiki delovanja finančnih trgov ne razumejo. Ker se nihče ne sprašuje, kako visokofrekvenčni trgovalci sploh zaslužijo vse tiste bajne milijone in milijarde. Ker je to nemogoče ugotoviti, saj so strukturo njihovih plač tako mistično zakomplicirali, kot da ne bi hoteli, da bi to kdo ugotovil. Ker je borzni trg obsceno nepošten in groteskno zmanipuliran. Ker je vse narejeno tako, da bi bilo ja čim težje razumljivo. Ker je v borzni trg vgrajena »magična« zamuda. Ker je to zamudo mogoče mastno zlorabljati. Ker so vsi nasedli iluziji, da je zdaj, ko živimo v krasnem digitalnem svetu, povsem vseeno, kje smo fizično locirani in da Wall Street ni več kraj, ampak le še nekaj virtualnega.

Pa ni, pravi Lewis. Prav zdaj je to, kje si fizično lociran, pomembnejše kot kadarkoli. Zato so tudi visokofrekvenčni trgovalci – recimo Citadel, Getco in Knight – delali vse, da bi čim bolj zmanjšali fizično razdaljo med svojimi računalniki in računalniki različnih borz. Hoteli so biti »notri«, čim bližje, »ko-locirani«. Čim bližje, tem bolje. Plačevali so milijone in milijarde, da bi bili fizično čim bližje borzam in njihovim mašinam, njihovim pipam, in da bi do borznih podatkov prišli pred drugimi. Če je bilo le mogoče, so se instalirali kar v samo stavbo borze ali pa v neposredno bližino temnih bazenov. Zakaj pa ne? Need for Speed!

In plačevali so milijone in milijarde, da bi izboljšali računalnike, algoritme, softver, ruterje ipd., da bi torej povečali svojo hitrost in izostrili svoj predatorski vpogled, navsezadnje, na avtomatiziranem borznem trgu prav algoritmi odločajo, kaj se bo kupilo in kaj prodalo, koliko delnic se bo prodalo ali kupilo in po kakšni ceni ter kam bo najprej potovalo naročilo, na borze ali v temne bazene Wall Streeta. Leta 2005 so visokofrekvenčni trgovalci opravili 25 odstotkov poslov na javnih borzah – leta 2008 že 65 odstotkov! Rastejo! To je dobro za investitorje, so rekli. Šur.

Nov parazitski razred

Borza ni več tekma s časom, ampak tekma za tiste privilegirane milisekunde, mikrosekunde, nanosekunde. »Ameriški borzni trg je zdaj razredni sistem, zakoreninjen v hitrosti – na eni strani so zmagovalci, na drugi poraženci. Zmagovalci so plačali za nanosekunde – poraženci sploh ne vedo, da ima nanosekunda vrednost. Zmagovalci uživajo v perfektnem razgledu na trg – poraženci trga sploh ne vidijo. To, kar je nekoč veljalo za najbolj javen in najdemokratičnejši finančni trg, zdaj spominja na zasebno gledanje ukradene umetnine.«

Visokofrekvenčni trgovalci, ki upravljajo superhitre računalnike, vidijo trg v realnem času – ostali vidijo le iluzijo trga. Visokofrekvenčni trgovalci so vedno nekaj milisekund v prihodnosti – ostali vedno zamujajo.

Ironija je torej popolna: v digitalnem svetu, v katerem naj ne bi bilo več potrebe po posredniku, ki bi stal med kupci oziroma prodajalci in trgom, se je pojavil nov – povsem nepotreben in vsiljen, parazitski, hijenski, mrhovinarski – razred posrednikov, razred visokofrekvenčnih trgovalcev, ki jih finančni trgi brezmejno tolerirajo. Agresivni razred, ki dejansko le moti trgovanje, ki bi bilo sicer opravljeno tudi brez njega. Razred, ki ničesar ne tvega in ki trgu ne doda nobene vrednosti. Razred, ki ožema investitorje, svoje kliente. Razred, ki ožema ekonomijo. Razred, ki ožema pokojninske sklade. Razred, katerega edina vloga, funkcija in lastnost je, da ožema. Razred, ki je utelešenje navzkrižja interesov.

Po drugi strani pa ni težko ugotoviti, zakaj banke in borze tolerirajo in tako spodbujajo te umazane posle visokofrekvenčnih trgovalcev: ker veliko poslov speljejo v njihove temne bazene, s čimer bankam in borzam zagotavljajo likvidnost in volumen trgovanja (hej, statistike so zelo pomembne in mamljive, saj se banke z njimi oglašujejo in glorificirajo!). Ko vse to seštejete, ugotovite, da so se finančni trgi prelevili v res orjaško, behemotsko, neobvladljivo navzkrižje interesov, ki lahko pod sabo pokoplje ne le države, ampak stoletja.

Borzni trg ne postaja le vse nerazumljivejši, ampak tudi vse blodnejši. Vsi pa bogatijo prav zaradi nerazumljivosti sistema.

Finančni sistem, ki je sfriziran in sleparski, je najprej ustvaril tiste famozne obveznice (CDO), ki jih ni nihče razumel – in svet je padel v hudo finančno krizo. Zdaj je ustvaril visokofrekvenčno trgovanje, ki ga nihče ne razume – in ta ameriški model prevzemajo tudi drugi finančni trgi. Kako globoko bomo tokrat padli?

Sodobni finančni sistem temelji na tem, da nihče ničesar ne ve – in tega, česar nihče ne ve, je vse več. Borzni trg ne postaja le vse nerazumljivejši, ampak tudi vse blodnejši. Vsi pa bogatijo prav zaradi nerazumljivosti sistema.

Brad Katsuyama – »ki po naravi ni radikalec, a pozna radikalne resnice« – je ob koncu leta 2013 z genialnimi finančnimi in tehnološkimi somišljeniki ustanovil novo borzo, IEX, alternativni trgovalski forum (pregledno, z jasnimi pravili, brez vgrajene »magične« zamude ipd.), ki investitorjem omogoča, da niso več plen visokofrekvenčnih hijen, toda druge borze njegovega modela niso prevzele. Le zakaj bi ga? Zakaj bi spreminjali ali ukinjali sistem, s katerim vsi blazno bogatijo? Zakaj bi se mu upirali, če pa se mu lahko vedno pridružijo? Borzni trg hoče ostati v senci, v kateri mu ni treba odgovarjati. Ostati hoče v navzkrižju interesov – nekaj milisekund v prihodnosti. Zato firme za visokofrekvenčno trgovanje najraje zaposlujejo Ruse: ker znajo tako dobro zaobiti sistem in ker znajo v njem vedno najti luknje. Rusi imajo to menda v krvi – še iz časov komunizma. Slovenci tudi.

Nov borzni trg izgleda pač tako, kot da so ga ustvarili visokofrekvenčni trgovalci za visokofrekvenčne trgovalce – ostali, posredniki in banke, so plačani, da jim pomagajo. Sistem je naravnan v korist visokofrekvenčnih trgovalcev in v škodo investitorjev. Naravnan je tako, da lahko investitorji in visokofrekvenčni trgovalci čim večkrat trčijo, pravi Lewis. Več ko je teh trkov, večji je izplen.

Investitorji ob vsakem trku izgubijo.

Visokofrekvenčni trgovalci, opremljeni z orožjem za množično uničevanje (superračunalniki, hitre povezave, dostop do temnih bazenov ipd.), jih vsakič takoj identificirajo, preberejo njihove misli, potem pa jih brez besed požrejo.