»Človek, ki ga ni«

Intervju / Branko Šömen

Novinar, scenarist, pesnik in pisatelj

Marjan Horvat | Uroš Abram
MLADINA, št. 33, 14. 8. 2014

Branko Šömen (13. avg 2014 20:57:05)

Branko Šömen (1936) je avtor več deset romanov, pesniških zbirk, scenarijev legendarnih jugoslovanskih filmov (Rdeče klasje, Samo enkrat se ljubi, Strici so mi povedali, Let mrtve ptice, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica itd.), nekaterih besedil pesmi v zlatih časih slovenske popevke, dveh knjig o Vaclavu Havlu in navsezadnje obsežnih knjig o prostozidarstvu, ki so zbudile precej zanimanja.
Mlada leta je preživel v Murski Soboti – Prekmurje je zanj vseskozi ostalo pomemben vir ustvarjalnega navdiha –, nato je v Ljubljani študiral primerjalno književnost in bil leta 1962 zaprt zaradi objav v satirični reviji Bruc. Šömen je, ker je bil novinar in filmski ustvarjalec, obiskal precej predvsem srednjeevropskih in vzhodnoevropskih prestolnic, dalj časa pa je živel tudi v ameriškem Los Angelesu.

V pesmi Marenberg, ki jo najdemo v vaši istoimenski pesniški zbirki, opisujete sliko iz leta 1936, na kateri vas, novorojenčka, drži v rokah nasmejana Judinja. Tudi v nadaljevanju so v tej pesmi utrinki iz vaše mladosti. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu iz mladosti in vas zaznamovalo?

Čim starejši je človek, pogosteje se v spominih vrača v mladost. Gre za individualni retro, enosmerno potovanje k sebi. Ko sem bil petletni fantič, se spominjam prihoda nemških in zatem madžarskih vojakov. V soboškem parku sva s prijateljem našla ročno bombo, ki so jo ob umiku pustili vojaki jugoslovanske kraljeve vojske. Hotela sva jo razbiti. Skočil sem domov po kladivo, Pubi Štivan, ki je bil urnejši in radovednejši, pa je sam začel tolči po bombi. Razneslo ga je. Pubi je bil prva žrtev druge svetovne vojne v mestu, ki so ga Madžari z veseljem priključili svoji »matični« domovini. Pretresla me je smrt Štefana Kovača, narodnega heroja, ki so ga izdali soboški trgovci. Šel je na sestanek vodstva odpora, padel v zasedo, ki so jo postavili Madžari, in ubili so ga. Bil je intelektualec, po poklicu pravnik, ki se je po Prekmurju vozil s kolesom in agitiral, zmeraj oblečen v belo srajco, na glavi je nosil slamnati klobuk. Bil je poštenjak, vzornik. Tretja smrt, ki me je prizadela, je bila očetova smrt. Imel sem petnajst let, ko je zbolel za krvnim rakom, bolezen pa je bila posledica malarije in madžarskega zapora, kjer so ga hoteli ubiti, ker je imel zlate zobe. Pobegnil je in se vrnil domov dva meseca po osvoboditvi Sobote. Od madžarskega mesta Körmenda je pešačil domov. Ko sem ga zagledal neobritega, z brado in tako suhega, sem se ustrašil in pobegnil na dvorišče. Umrl je leta 1952. Mama je bila vdova, jaz pa prepuščen samemu sebi.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal, Apple Pay, Google Pay ali Flik.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 17,00 EUR dalje.


Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek: