Odpoklic neetičnosti

Bernard Nežmah

12. 9. 2014  |  Mladina 37  |  Pamflet

Ko so že pred meseci novinarji začeli spraševati premierko Alenko Bratušek, ali res namerava kandidirati za mesto evropske komisarke, jih je zavrnila, češ, da njene želje niso pomembne.

Samozvana diva slovenske politike Alenka Bratovšek je zdaj za Radio Slovenija povedala: »Upam, da je Slovenija ponosna, da mi je Juncker namenil mesto evropske komisarke in podpredsedniško mesto.« Res, uspeh deluje glamurozno. Kot zmaga Tine Maze na olimpijadi ali njen osvojeni svetovni pokal. Toda, kako je prišla do naslovov alpska smučarka? Sama, celo zunaj državne reprezentance, je na tekmah, kjer je sodeloval svetovni smučarski vrh, zmagovala. V smučanju je v odprtih tekmah deklasirala tekmice in se zavihtela na športni Olimp.

In na kakšen način je prišla gospa Bratušek na predlog liste evropskih komisarjev? Zakaj naj bo Slovenija ponosna, da ima svojo komisarko??? Objavljeni seznam kandidatov za evrokomisarje šteje 28 imen, vse članice EU imajo po enega, celo mala Malta in nova Hrvaška. Da ima Slovenija komisarsko mesto, ni stvar osebnega angažmaja gospe AB, to je avtomatizem.

Je pa premierki uspelo, da je vlada na razvpiti dopisni seji potrdila njeno ime. To sejanje je bilo zgodovinsko, najprej je proti predlogu glasovalo 6 ministrov, za pa le 5 oz. 4, pač po različnih virih. Je potem vlada sklenila, da država izreka NE Junckerjevi listi? Nak, premierka je po zaključenem glasovanju nadaljevala s sejo, pri čemer nekateri ministri sploh niso vedeli, da seja še traja. Potem sta glasovala še dva izmed ministrov z vzdržanim glasom, in Bratuškova je razglasila, da je potrjena. Razveljavila je vse zakone aritmetike: manj glasov za je po njenem več.

Seveda pa se velja vprašati še nekaj: zakaj je bila seja dopisna? Ministri, ki so še vedno na plačilni listi in so še vedno plačani za to, da so v službi, naj bi bili nedosegljivi??? Za potrebe Bratuškove so morali izpuhteti, da je z novo akrobacijo razložila, da je ona zmagovalka.

Politično glasovanje ne deluje več po pravilih matematičnega seštevanja, prisotne ministre se šteje kot nedosegljive. Naj bo torej ljudstvo ponosno na samopašnost, ki jo v najvišji politiki še ne pomni?

Princip katapulta a la Bratušek deluje po načelu, da to, kar se je zgodilo ni stvar objektivne preverljivosti, temveč interpretacije razvpite premierke. Kaj se je zgodilo, kakšen je rezultat, nam pove gospa AB.

In kaj pravi bodoči predsednik vlade?

Poglejmo sestavljanje nove vlade. Pred tednom so teve posnetki pokazali jeznega Bojana Dobovška, člana SMC in kandidata za ministra, ki je dejal: »Jaz sem vseskozi za te vrednote, ki jih poznate, glede na te vrednote sem se pripravljen odreči tudi ministrskemu mestu. Ko boste videli ekipo, vam bo vse jasno.«

Vse je bilo jasno in razumljivo, dokler ni mandatar Cerar razložil da je vse drugače, kot je bilo pokazano. Da torej gospoda Dobovška potrebuje bolj v parlamentu kot v vladi.

Naslednjič smo gledali listo ministrskih kandidatov, na kateri je bilo ime Ervina Pfeiferja. Mediji so takoj prinesli njegove številne finančne akrobacije, med njimi milijonsko izgubo NLB v bosanskih poslih, v katere je bil vmešan. In mandatar ga je tik pred zdajci zamenjal z Jožefom Petrovičem. Spet smo mislili, da je Miro Cerar premišljeno razsodil, da s takšno hipoteko ne bo začel mandata, potem pa nas je mandatar spet podučil, da to, kar smo videli, ne velja. Da je le izbiral med dvema dobrima kandidatoma.

Še prej je v prvem telefonskem klicu EU komisarju Junckerju razločno povedal, da izmed slovenskih kandidatov ne podpira gospe AB, ki nima podpore vladajoče koalicije. Trden in odločen mož. Zdaj pa je Juncker slovenskim novinarjem povedal, da mu je v drugem telefonskem pogovoru Cerar dejal, da lahko izbere kogarkoli, torej tudi AB!????

Novi premier ima očitno zanimivo lastnost fobije pred prihodnostjo, to, kar on ali njegovi izrečejo danes, bo jutri že preteklost. Sicer pa: kaj nam pove izbor njegovih kandidatov? Enako nič. Na listi je potencialni pravosodni minister Goran Klemenčič. Že samo ime naj bi bilo trade mark uspešnega preganjanja korupcije. A pri tem sploh ne vemo, kaj bo storil bodoči minister, nobenih idej ne programa ne konkretnih načrtov še nismo zapazili. Le učinek videza, skratka, politika SMC se nadaljuje, ne da bi bilo jasno, kaj namerava početi.

A začenjajo se županske volitve. Nacionalna televizija je tako poročala, da so na zadnji dan prijav kandidatov Cerarjevi dopoldne prepričevali eno kandidatko, proti večeru pa so prišli z imenom drugega kandidata za ljubljanskega župana. Očitna je ad hoc politika, ki se spreminja iz ure v uro.

Na lokalnih volitvah nastopajo konkretna imena in ne več ime Miro Cerar, ki je doslej utelešalo celo stranko. Pomenljivo bo videti, kakšen rezultat bodo dosegli kot realna bitja, ki niso več skriti pod famo njihovega vodje. Začetek kampanje je očitno zapečatil usodo številnih strank. Tako se Pozitivna Slovenija, Državljanska lista in Zares evidentno umikajo iz politike, saj niso prijavili niti enega kandidata za županski položaj v mestnih občinah. V treh letih sta PS in DL pred izginotjem. A tudi Zavezništvo Alenke Bratušek, premierska stranka kaže izredno malo zanimanja za slovenske volivce. V 11 mestnih občinah je prijavila dva obskurna kandidata. Kot da so stranko ustanovili samo z namenom, da z njo torpedirajo AB na komisarski položaj, ki bo svoje najbolj zveste zaposlila v bruseljskem kabinetu.

A leto Bratuškove se še ni končalo. Bo nova vlada, ki se samoutemeljuje na poštenosti, pravu in etičnosti, dosledna svoji proklamaciji in samozvano komisarsko kandidatko takoj odpoklicala?