Krivdo nosim sam

Prejšnji petek so v Ljubljani predstavili enoletni pilotni program spodbujanja podjetnosti v vzgoji in izobraževanju Vrata odpiram sam. Program naj bi prevzel celoten šolski sistem od vrtca, pilotno pa se bo izvajal v šolskih centrih na Ptuju, v Naklem in Novem mestu. Potekal bo tako, da bo 30 podjetnikov naučilo 30 učiteljev, kako naj učence učijo podjetnosti. »Dijaki bodo po opravljenem programu bogatejši za podjetniške veščine in za osebnostne in socialne kompetence – med drugim, kako pravilno poslušati, spraševati, razmišljati, si ustvariti socialno mrežo in sodelovati v skupini,« je pojasnila Barbara Bregar Mrzlikar, direktorica podjetniškega centra CEED Slovenija. Poleg centra CEED sta v projekt vključena še ministrstvo za izobraževanje in Center za poklicno izobraževanje.

Iz številnih dokumentov Evropske unije izhaja, da je spodbujanje podjetnosti ključno pri reševanju težav mladih generacij, vendar je ta koncept zelo neoprijemljiv. Šlo naj bi za »sposobnost presojati svoje prednosti in pomanjkljivosti ter ovrednotiti in po potrebi sprejemati tveganja«. Lastnost podjetnosti naj bi učenci pridobili z »delom pri konkretnih projektih« ter obiskovanjem podjetij in sejmov, odločilno pa naj bi bilo, da začnejo učitelji, pa tudi starši razmišljati podjetno, in potem še otroke naučijo razmišljati tako. Šlo naj bi torej za pomembne in velike, a zelo subtilne spremembe v vzgoji in izobraževanju.

Za kritike pa koncept podjetnosti ni tako zapleten, razumejo ga predvsem kot način, da država na ljudi prevali krivdo za povečevanje neenakosti. Moramo se zavedati, da tudi v prihodnosti ne bodo vsi direktorji podjetij, kaže pa, da se bo nadaljevala prekarizacija delovne sile, pojasnjuje dr. Marjan Šimenc s Filozofske fakultete v Ljubljani. »Prekarnih delavcev ni treba učiti, kako naj tvegajo več, v tveganje so prisiljeni, saj so na milost in nemilost prepuščeni drugim. Treba pa jih je pripraviti, da sprejmejo ta svoj prekarni položaj,« trdi.

Kljub pogostemu javnemu hvaljenju podjetnosti, se spornost, na katero opozarja Šimenc, redko pokaže tako jasno, kot se je na petkovi predstavitvi projekta Vrata odpiram sam. Vodja sektorja za srednje šole na ministrstvu za izobraževanje Slavica Černoša je začela z ugotovitvijo, da mladi »po končanem izobraževanju pričakujejo službo, ki je ni,« in dodala, da je danes službo treba ustvariti, to pa je v nasprotju s »tipičnim slovenskim razmišljanjem«. Tako je prišla do nasveta za spremembo poslanstva vrtcev in šol: »Posameznik mora svoje znanje znati prodati. Potem je izobraževalni sistem opravil svojo nalogo.«

Njene trditve so dobronamerne, a le pod pogojem, da zaostrovanja razmer na trgu delovne sile ne razumemo kot posledico političnih odločitev, ampak kot objektivno dejstvo, na katero ljudje nimajo vpliva. Potem se spremeni tudi naloga vzgoje in izobraževanja. »Šola počasi ni več mesto kritičnega mišljenja, temveč mesto formiranja osebnosti, ki bo ustrezala trenutni obliki globaliziranega neoliberalnega kapitalizma,« pravi Šimenc.