Glavna junakinja, lutka

Lutkarstvo ima v Sloveniji bogato tradicijo, pa čeprav je pri nas prisotno šele dobro stoletje. O tem smo se prepričali lani, ko je nastala razstava 100 let slovenske lutkovne umetnosti, ki je bila na ogled v Narodnem muzeju Slovenije. Milan Klemenčič, slikar in lutkovni mojster ter oče slovenskega lutkarstva, je že leta 1910 v svojem stanovanju v Ajdovščini na malem ročno izdelanem odru z desetcentimetrskimi lesenimi marionetami za družino in prijatelje uprizoril predstavo malega marionetnega gledališča Mrtvec v rdečem plašču. Deset let pozneje je postal vodja Slovenskega marionetnega gledališča, prvega (pol)poklicnega lutkovnega gledališča pri nas, ki je delovalo v Mestnem domu v Ljubljani, v zgradbi, v kateri danes »domuje« Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL). To je naše najstarejše in največje lutkovno gledališče in letos praznuje že 66 let.

»Glede na to, da v Sloveniji nimamo lutkovne šole, je to ustanova, ki se pri nas najbolj profesionalno ukvarja z lutkami,« je prepričana Ajda Rooss, umetniški vodja LGL. Hkrati meni, da morajo danes prav institucionalna gledališča, poleg ljubljanskega je to še mariborsko, biti tudi gonilo razvoja: »Še v devetdesetih letih je pri nas za to skrbela zelo močna neinstitucionalna lutkovna produkcija.«

Po njenem je slovensko lutkarstvo izjemno kakovostno. Drugače od številnih evropskih gledališč, ki se pogosto lotevajo samo ene lutkarske tehnike (marioneta, senca, ročne lutke ...), pri nas gojimo različne tehnike in naši lutkarji jih tudi obvladajo: »Morda nas v tujini označujejo le za kanček tradicionalistične, pogosto se namreč lotevamo preverjenih lutkovnih vsebin, manj pa je avtorskih predstav, vsebinsko in lutkovno.«

Vendar nam v tujini priznavajo, da smo izrazito dobri animatorji. »Za to ima velike zasluge LGL, ki je skrbelo za kakovost v različnih obdobjih,« je prepričana Roossova. V zadnjem času je to še posebej poudarjeno tudi zaradi uspeha Špele Čadež. Tako ni presenetljivo, da bo med prihajajočim mednarodnim bienalom Lutke, ki v slovenski prostor že drugo desetletje vnaša sveže, izvirne, kakovostne in raznolike mednarodne lutkovne produkcije, na ogled tudi razstava skic, storyboarda, scenografije, rekvizitov in lutk iz njenega najnovejšega animiranega filma Boles, ki prejema številne nagrade po vsem svetu.

Roossova pravi, da bodo na festivalu predstavljene lutke v vseh svojih razsežnostih. Gostujoči umetniki iz 15 držav, tudi iz Slovenije, prihajajo s predstavami, ki širijo lutkovni prostor in premikajo meje med tem, kaj lutka je in ni: »Gre za ekskluzivne metode, ki jih v našem okolju – ne občinstvo ne lutkovni ustvarjalci – nimamo možnosti pogosto videti.«

Z letošnjim festivalom torej razbijajo predsodke o lutkah. Predvsem tiste, da je lutka samo mrtev predmet, ki ga animator oživi in mu vdahne dušo le zato, da bi zgodbo oziroma pravljico pripovedoval otrokom. Z raznovrstnimi predstavami, zanimivimi lutkovnimi formami in družbenokritično vsebino skušajo tudi odrasle gledalce prepričati, naj obiščejo predstave, saj lutkarsko gledališče nikakor ni namenjeno zgolj najmlajšim. To dokazuje tudi kar 16 predstav za odrasle, ki so jih uvrstili v program.

Izrazito družbeno angažirana je denimo nagrajena predstava Saga ameriške skupine Wakka Wakka. Mednarodna druščina lutkarjev z Islandije, iz Norveške, Irske in ZDA v središče postavlja gospodarsko krizo na Islandiji. Rahlo erotično žgečkljiva je predstava čarobnih škatel, nekakšnih omaric s kukalom, Mironescópio: The Love Machine (Mironescópio: Ljubezenski stroj), pri kateri so različne miniaturke navdihnili peep showi iz 19. stoletja. Zanimiva, zabavna, pa tudi lutkovno in animacijsko dovršena je denimo predstava The Table (Miza) angleške skupine Blind Summit, saj, kot pravi Roossova, vrača vero v lutko.

Pri nekaterih bolj obskurnih predstavah se boste morda celo začudili, da sploh sodijo v lutkovno gledališče. Prav zato danes raje kot o lutkovnem govorijo o gledališču animiranih form. Pogosto ne gre več le za animacijo lutke kot scenskega objekta, ampak tudi za animacijo prostora, predmeta, zvoka in svetlobe. Kot denimo v predstavi Luftballett II Vlada G. Repnika, samodejni predstavi brez animatorja, kjer so, kot pravi umetnik, lutke svetloba, ki jo poganjajo avtomatizirani lučni sistemi. Ti plešejo s svetlobo in z dihanjem ustvarjajo glasbo.

Mednarodni festival Lutke je torej priložnost, da obiščemo in raziščemo najrazličnejše predstave, ki brišejo meje med lutkovnim gledališčem in drugimi oblikami umetnosti (dramsko, likovno, glasbeno, filmsko), pa tudi priložnost za uživanje v eni najcelovitejših oblik uprizoritvene umetnosti.

Mednarodni lutkovni festival:
Lutke 2014
Kje: več lokacij, Ljubljana
Kdaj: od 12. do 16. septembra 2014