Kritika / Umek: Rhythmia

+ + + + +

Domačega didžeja in producenta Umeka smo glasbeni kritiki dolgo ignorirali. Morda po krivici, toda res je tudi, da je v več kot dvajsetletni karieri album Rhythmia šele njegov četrti »pravi« dolgometražec.

Poleg tega je »fotr« po izletu v avtistično elektroniko s ploščo Neuro (2002), še danes eno od top treh domačih elektronskih plošč, krenil v smer, ob katero s(m)o se pred dobrim desetletjem spotaknili mnogi, ki

s(m)o mu prej sledili iz kluba v klub. Toda prav takratna preusmeritev v tech house oziroma minimal je Umeka izstrelila med elito svetovnih didžejev in producentov. Na še večjo grozo (ali pa v veselje?) disserjev je pred nekaj leti pristal še v ameriški EDM-areni, ki je za vsakega elektronskega pravoverca že po defoltu drugorazredno elektronsko plesno veseljačenje. No, širše občinstvo se s tem očitno ne obremenjuje, o tem med drugim pričajo vsako leto bolje obiskani Umekovi Žuri z razlogom, pa tudi nedavni koncert formalno bolj EDM-jevskega Gramatika.

Danes se zdi, da je EDM morda celo najboljša stvar, ki se je Umeku lahko zgodila. Njegove recentne plošče so bile podrejene predvsem funkcionalnosti (plesu), novi album pa ponuja glasbo, ki si jo z užitkom zavrtiš tudi v domačem naslanjaču. A naj ne bo pomote – Rhythmia je prav tako hudo plesen album in čisto zares ga vseeno ne moremo popredalčkati kot EDM, vsaj ne tisti stereotipni »plastični« EDM. Zvok in neustavljiv plesni gruv sta žmohtna, mojstrsko izklesana, bolj songwritersko zaznamovana podoba skladb pa razkriva, da si je Umek producentsko kilometrino nabral že davno pred pojavitvijo EDM-ja.

Vsaka od desetih novih skladb pove svojo zgodbo, skoraj vsaka s svojimi subžanrskimi pritiklinami, hkrati pa trendovska zvočna podoba vse skladbe poveže v zaokrožen album. Ob houserskih koračnicah se pojavi vtis, kot bi skladbe skozi časovni stroj priletele z Daft Punkove prelomne plošče Homework. Umek verjetno še nikoli ni bil bliže amen breaku in zlatemu obdobju britanskega rejva kot s skladbo Sweet Harmony. Na sorodnem terenu se z ragga emsijanjem Jaya Colina znajde komad Burnfire. Zgodba zase pa je prvi singel Hard Times, ki mesec po objavi na YouTubu šteje že več kot milijon ogledov in je s hipnim apilom in dodelanostjo tako rekoč popoln prototip plesnega pop-elektronskega komada.

Rhythmia verjetno ni album, s katerim bi si Umek spet pridobil nekdanje, podtalnemu technu zaprisežene fene. Si bo pa z njim nedvomno še razširil krog privržencev, ki jih v dobro voljo in plesni korak spravita optimistično razpoloženje in plesno-elektronski hedonizem. Škoda le, da je album izšel konec poletja. A bržkone bo večje pozornosti tako ali tako deležen v bolj sončnih krajih, kjer sonce žge pogosteje kot pod Alpami.