Kritika / Norbert Bachleitner: Začetki evropskega feljtonskega romana

+ + + +

Študija o feljtonskem romanu v Evropi, ob njej pa še besedilo Mirana Hladnika o začetkih slovenskega feljtonskega romana.

Knjiga pripoveduje o zgodovini, ko so časopisi poleg vesti objavljali tudi romane v nadaljevanjih. Zakaj natiskovati literarno fikcijo na časopisnih straneh? Ko je francoskemu časniku Constituelle leta 1844 prodaja padla na vsega tri tisoč naročnikov, je najel popularnega pisatelja Eugena Sueja, da je začel pisati Pariške skrivnosti. In učinek? – Konec leta je število bralcev naraslo na 22 tisoč! A s čim je en sam pisec posedmeril naklado? V pariških skrivnostih je pisal o življenju beračev in hododelcev, s čimer je publiko šokiral z neznanim svetom podzemlja. Fikcija je poleg bralne strasti spodbudila še začetek časopisnega poročanja o stvarnem bivanju klošarjev, beračev in kriminalcev. Pol stoletja kasneje je nekaj podobnega dosegel Emile Zola s feljtonskim romanom Germinal. Kakšen razmah so dosegli romani v časnikih, ponazarja podatek, da je konec 19. stoletja v Nemčiji na časopisnih straneh izšlo na leto 20 tisoč romanov, ob njih pa so vzniknile agencije, ki so urejale njihovo prodajo in distribucijo. Časopisni romani so povzročali revolucije, kdaj tudi smrt časnikov. Nemški konservativni časnik Haude je objavil libertini roman, ki je tako raztogotil bralce, da so ga množično odjavljali in v dveh letih je izdihnil. Na Angleškem so moški bralci zapretili časnikom, da jih bodo prenehali kupovati, češ da njihove žene cele dneve prebirajo romane in zato zanemarjajo hišna dela. Feljtonski roman je vzpostavil tudi lukrativni poklic pisateljev, ki niso bili več odvisni od mecenov.

Sicer literarna študija zgodovine časopisja, ki pa je prvovrstno čtivo za sodobne časopisne založnike, ki ne razumejo, da je naklada časopisov v prvi vrsti odvisna od prodornih tekstov.