Niko Slana

24. 9. 2014  |  Družba

O odnosu do letenja in izkušnjah

Zabava in letalstvo ne hodita vštric

Športni piloti svoje napake bolj ali manj skrivajo, na dan prihajajo z velikim časovnim zamikom in z zamegljenimi ali prilagojenimi dejstvi, ki izvajalca postavljajo v posebno luč.

Športni piloti svoje napake bolj ali manj skrivajo, na dan prihajajo z velikim časovnim zamikom in z zamegljenimi ali prilagojenimi dejstvi, ki izvajalca postavljajo v posebno luč.
© Niko Slana

Letalske nesreče, kot jih novinarji predstavljajo bralcem, so kot potovanje s hitrim čolnom po valovih, kjer se vijak pogosto zavrti v prazno, povečuje hitrost vrtenja in hrup, napredka pa nobenega, tako nekako, kot ob zadnji tragični nesreči v Divači, ko na velikih fotografijah v časnikih ni bilo videti ničesar razen preiskovalcev v globoki travi. »Športno letalo robin DR400 pri vzletu menda ni razvilo dovolj visoke hitrosti. Zato je tik nad tlemi zanihalo, s krilom udarilo ob tla in strmoglavilo,« so zapisali v Dnevniku. VEČ>>

Ja, kako lahko letalo strmoglavi, potem ko je že udarilo s krilom ob tla? Zapisi, ki se poslužujejo magičnega 'strmoglavljenja', vzbujajo sum, da pisci nimajo prav veliko domišljije, ko gre za gibanje letala, predvsem pa vedo bolj malo o letenju in letalih. Vse skupaj spominja na staro vojaško šalo, v kateri se nadrejeni izmaže z izgovorom, da je krokodil vendarle ptica, vendar pa, da leti zelo nizko.

»Zabava in letalstvo ne hodita vštric,« pravi Karel Čeč, sicer prometni in športni pilot ter jadralec, ki je nekoč z letalom, ki ga je v zraku zajel ogenj, pristal zunaj letališča, tako da nihče od potnikov ni dobil niti praske, letalo pa so iz sadovnjaka odpeljali na smetišče. Zanj bi z gotovostjo lahko dejali, da je izkušen. Brez dvoma pa noben pilot, ki ima za seboj samo 150 ur letenja in poleg vsega ni jadralec, ne more trditi, da je izkušen, pa četudi ima v žepu dovoljenje, ki mu omogoča, da prevaža potnike. Pri tako majhnem naletu je komajda (pogojno) varen zase, zagotovo pa mu ne bi zaupal svojih najbližjih in prijateljev, še posebno če vem, da se je začel učiti leteti šele po tridesetih, ker pač ni vedel kam z denarjem in s časom.

Pri precejšnji ponudbi letalskih storitev še nisem slišal, da bi kdo od potnikov vprašal pilota, kakšne so njegove reference, koliko ur letenja ima na letalu s katerim ponuja doživetje v zraku. Navadno so potniki pred letom veselo vznemirjeni in niso sposobno logičnega razmišljanja. Predvsem pa prav tisti trenutek tudi ne morejo dobiti informacije, ki bi jim kaj povedala o letalu in pilotu, četudi bi želeli. Pa še nekaj: na letališču potniku tudi nihče ne bi povedal o pilotu nič upoštevanja vrednega, ker so to ne spodobi, saj gre na letališčih vselej za povezano bratovščino. Zato je še najbolj varno, če se ljudje odločijo za panoramski let z motornim letalom na letališču, kjer že več let deluje aerotaksi, denimo, na letališču v Lescah ali tam, kjer ponujajo ustrezno letalo in odgovornega pilota, ki ni po osnovnem poklicu gostinski delavec, sicer pa ponuja letalske usluge. Piloti, ki se spoznajo, zatrjujejo, da bi potniki v Divači imeli več možnosti, da bi preživeli udarec v cessni 172, pa čeprav bi letalo bilo povsem izmaličeno.

Ob zapisih o letalskih nesrečah se poznavalci samo muzajo, saj je ljudem, ki so blizu dogajanja, skoraj za vse nesreče kaj hitro jasno, kaj je šlo narobe. Bolj ali manj je vselej na delu šlamparija, ko 'izkušeni' piloti, misleč da se jim ne more zgoditi nič več nepredvidenega in da se to dogaja samo drugim, zanemarijo kakšno pomembno podrobnost, za katero bi morali pogledati v priročnik in si osvežiti spomin. Zato je priporočljiv pristop RFM (Read the Fucking Manual), saj je v priročnikih za letenje z določenim letalom pravzaprav zapisano prav vse. A kaj ko je tako težavno nameniti varnosti en sam trenutek in preveriti, denimo, koliko teže (gorivo, potniki, nadmorska višina letališča) prenese letalo s katerim bomo peljali razigrano skupinico, če pa je kavica v družbi veliko bolj prijetna.

Sploh pa so izkušnje nekaj izmuzljivega in prav nič ne pomaga sklicevanje, da je nekdo 'kapitan' na A320, če v športnem letalu, ki ga je nekoč davno že pilotiral, nima dovolj sveže prakse. A pravi piloti, ki so zrasli na travniku, že vedo, kdaj lahko sedejo v kakšno letalo in kdaj ne, saj vedo, kaj vse zagotavlja varnost. Morda bi naključnim potnikom, ki bi se odločili za panoramski let s športnim letalom, še največ povedal podatek ali je pilot, ki jih bo vozil naokoli, tudi jadralni pilot. Če je, imajo pomembno zagotovilo, da ima v podzavesti vsajeno pomembno varovalko, namreč, da letalo za letenje potrebuje hitrost in vzgon ter da je vzgon na krilih zelo izmuzljiv, saj drastično upada s pojemajočo hitrostjo in z nagibom.

Pilot, ki pri majhni hitrosti nima dovolj potrpežljivosti, da bi si v letu naravnost pridobil višino, tvega, da bo to njegov zadnji let - brez pristanka. Če je letalo še do vrha naloženo, so možnosti za srečen izhod še toliko manjše. Jadralni piloti se ne zanašajo na motor, ker ga med jadranjem pač nimajo in zato ta dejstvo med jadranjem upoštevajo. Jadralcem ta varovalka le redko odpove. Motorni piloti – jadralci imajo še eno veliko prednost pred čistimi motornimi piloti – vselej opazujejo in tudi vedo, kam piha veter in kakšne bodo posledice letenja t takšnem ali drugačnem vetru. Letališče v Divači je že eno od tistih, kjer je treba o tem razmišljati, tako pri vzletu kot pri pristanku, saj je postavljeno ob vznožje hriba. Če piha veter prek grebena ima pilot, posebno pri vzletu, precej preglavic. No, da ne bi bili preveč pametni, bi tu kar končali, a nasvet o motornem pilotu jadralcu ni odveč. A tudi s tem nasvetom si človek ne more veliko pomagati, saj pilotov s takšnim pedigrejem ni veliko.

In še druga varovalka za naključne potnike – večja možnost, da bo kaj narobe, je na letalskih piknikih oziroma letalskih mitingih. Tu smo znova pri reklu, da zabava in letalstvo ne hodita vštric. Kajti ko je pod krili pilota množica ljudi, se pilot pogosto loti akcije, ki je sicer ne bi nikoli naredil in ki nanjo v normalnih razmerah niti ne pomisli. Znano je namreč, da so mnogi piloti skoraj patološko nagnjeni k temu, da bi se pokazali pred gledalstvom. Zato je treba leteti čim nižje in čim bolj tvegano, saj samo takšno letenje pritegne pozornost. Akrobatski piloti, ki to zmorejo (na fotografiji) in znajo, so iz neke druge zgodbe, pa še njim se včasih zalomi.

V zadnjem času prihaja v svet letalstva precejšnja novost, ki ji pravijo »just culture«, ki sicer bolj zajema področje prometnega letalstva in za katero v slovenščini še ni pravega izraza. Gre za to, da piloti sami povedo, kakšno napako so naredili in jih zato ne sankcionirajo (če greh ni prevelik), pač pa se skuša strokovna letalska javnost iz napak nekaj naučiti. V športnem letalstvu te kulture še ni in je najbrž še dolgo ne bo. Tu velja bolj načelo molčečnosti. Športni piloti svoje napake bolj ali manj skrivajo, na dan prihajajo z velikim časovnim zamikom in z zamegljenimi ali prilagojenimi dejstvi, ki izvajalca postavljajo v posebno luč. Navadno želijo biti manjši heroji – ker so preživeli.

Takšno razmišljanje nikomur ne koristi. S splošnim konsenzom, da se o napakah ne govori, je prežeto vse »majhno« letalstvo in prav zato prav zdaj potekajo neformalni dogovori s slovensko Kontrolo zračnega prometa Slovenije, da bi o problemih začeli javno govoriti, to pa je seveda že pomembno sodelovanje, ki bo koristilo vsem - a le za področje kontrole letenja in splošne varnosti, ki je povezana z jadralnim letenjem, vse drugo pa še zmeraj ostaja dokaj zaprto. K takemu položaju je deloma pripomogel tudi Javni zavod za civilno letalstvo, ker se o vseh teh napakah ne govori v javnosti, JZCL tudi ne izdaja varnostnih biltenov, ampak vse poteka bolj ali manj pod mizo in pogosto z veliko časovno oddaljenostjo od dogodka. V Jugoslaviji je takratna uprava za civilno letalstvo izdajala letne biltene v katerih so opisali vse nesreče in tudi z razmislekom, zakaj je do njih prišlo. Ti bilteni bi lahko bili lep zgled, a nič ne kaže, da jih bo naš JZCL posnemal.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.