Kritika / Alabama Monroe

za +

Krogi navznoter.

Težko boste našli film, ki bi popisoval ljubezensko kalvarijo dveh bolj protislovnih bitij, kot sta Elise (Veerle Baetens) in Didier (Johan Heldenbergh), zakonca iz flamske prikolice, člana belgijskega bluegrass benda, toda Elise in Didier nista le v protislovju drug z drugim, ampak tudi sama s sabo.

Elise je tatuistka, polna tatujev, a obenem tudi fanatična vernica (toliko o stigmatah), medtem ko je Didier fanatični ateist, ki s svojim bendom žge bluegrass, tradicionalno ameriško glasbo, ki zna biti tako “spiritualna” kot malce sekularnejši pasusi Biblije. A to še ni vse: Didier je antibušist, obenem pa slavi prav Ameriko, “deželo sanjačev”, in Americano, ameriško kavbojsko podeželje, ki je slavilo – in izvolilo, če smo že ravno pri tem – Busha. George W. Bush je v njegovih očeh kriv za vse, tudi za zastoj pri zdravljenju raka, saj je blokiral zakon o financiranju raziskav izvornih celic človeških zarodkov – in zato njuna hči, obolela za levkemijo, umre. Da je za smrt njune hčerke kriv Bush, zveni pretirano, toda le navidez. Film skuša le pokazati, kako zelo so naša življenja spolitizirana in kako zelo so odvisna od političnih odločitev. Bolj kot od božjih. Ne da to Didierovo obsedenost z bluegrassom in Americano ubije. Au contraire: to jo le še okrepi. Njegov bluesgrass postane state-of-the-art bluegrass, bolj ameriški od ameriškega, zato tudi ne čudi, da Didier in Elise tako potegneta na Johnnyja Casha in June Carter Cash. Toda nikar ne pričakujte, da boste njuno dramo ali pa tragedijo, kakor hočete, dobili v kronološkem vrstnem redu – tako protislovno, tako intenzivno, tako alternativno, tako tesnobno, tako stresno, tako razbito in tako odbito življenje lahko pride le v elipsah in flešbekih, ki skačejo naprej in nazaj, pa ne zato, ker bi razbitost in kaotičnost temu življenju dajali atraktivnost, ki je v kronološki, linearni obliki ne bi imelo, ampak zato, ker lahko obstaja le v tej razbitosti, v tej kaotičnosti, ki je tako onstran njune kontrole kot življenje njune hčerke, in ker se šele v tej razbitosti in kaotičnosti izmakne politiki, veliki slavilki kronologije, linearnosti in reda.

(Kinodvor)