Norman McLaren, čigar zbrana dela bo ob stoletnici njegovega rojstva zavrtela Kinoteka (23/9 – 4/10), je bil pretežno animator, zato ga običajno uvrščajo med “klasike animacije” ali pa ga razglašajo za “enega izmed največjih animatorjev vseh časov”, toda s tem ga avtomatično podcenijo – McLaren je bil eden izmed največjih filmarjev vseh časov.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Norman McLaren, čigar zbrana dela bo ob stoletnici njegovega rojstva zavrtela Kinoteka (23/9 – 4/10), je bil pretežno animator, zato ga običajno uvrščajo med “klasike animacije” ali pa ga razglašajo za “enega izmed največjih animatorjev vseh časov”, toda s tem ga avtomatično podcenijo – McLaren je bil eden izmed največjih filmarjev vseh časov.
V svojih številnih animiranih filmih ni pokazal le, kaj je mogoče narediti z animiranim filmom, kako daleč je mogoče iti, ampak predvsem, kaj vse je mogoče narediti s filmom. Ko gledate njegove kratke, trzave, igrive, eksperimentalne, lucidne animacije in “igrane” filme, recimo Begone Dull Care, Fiddle-De-Dee, Sosede, Bleščečo belino, Sfere, Pravljico o stolu, Pas de deux, Sinkromijo ali Balet Adagio, hitro ugotovite, da gre film lahko zelo daleč, ekstremno daleč, obenem pa seveda ugotovite še nekaj tragičnejšega: da je film neizkoriščena priložnost in da ni svojega potenciala – oh, in svojega talenta – nikoli razvil do konca. McLaren (1914-1987) je bil Škot, ki ne bi mogel do konca, če ga sloviti producent John Grierson med II. svetovno vojno ne bi odpeljal v Kanado, kjer je imel – pod okriljem Nacionalnega filmskega sklada – povsem proste roke, tako da je lahko eksperimentiral in improviziral toliko časa, dokler niso njegovi animirani štikli izgledali tako briljantno kot jazz štikli Oscarja Petersona.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi