Kritika / Eklektični moderni fado

Prišla je jesen, z njo pa med glasbenimi poznavalci že dobro prepoznaven in cenjen koncertni cikel Cankarjevi torki, ki nam bo, kot kaže seznam povabljencev, tudi letos ponudil raznovrsten izbor domačih in tujih glasbenikov z vseh koncev sveta. Prvi v nizu nastopov je bil rezerviran za starega znanca slovenskih odrov, chicaškega saksofonista Kena Vandermarka, pred tem smo si lahko ogledali tudi dokumentarec o njegovem delu, drugi nastop pa nas je popeljal v popolnoma drugačne glasbene vode.

V skupni organizaciji festivala Mesto žensk in cikla Cankarjevi torki je Ljubljano prvič obiskala Lula Pena, portugalska pevka modernega fada ali natančneje post-fada, saj v svoj glasbeni izraz vnaša še različne druge glasbene prvine z vsega sveta, kot so denimo brazilska bossa nova, argentinski tango, zelenortska morna ali francoski šanson, očitno pa ji ni tuja niti zgodovina različnih rockovskih podstilov.

Kljub dejstvu, da je Lula Pena izdala zgolj dva albuma, pa še ta z ogromnim časovnim zamikom, na Portugalskem uživa sloves kakovostne izvajalke modernega lizbonskega fada, kar je dokazala že s prvencem Phados (1998), kjer je na tradicionalen, a še zmeraj samosvoj način priredila standarde Amalie Rodrigues in njenih žanrskih kolegov, pa tudi izvajalcev drugih glasbenih zvrsti.

Sledilo je dvanajst let skrivnostnega diskografskega premora, med katerim se je spremenil tudi njen pristop k glasbi. Če je na prvencu gojila ljubezen do tradicije, se je do leta 2010, ko se je vrnila z albumom Troubadour, marsikaj spremenilo.

In točno to spremembo smo doživeli tudi v klubu Cankarjevega doma, ki je bil tokrat, deloma zaradi obiskovalcev festivala, ki spodbuja enakost za vse, deloma pa tudi zaradi priljubljenosti fada v naših krajih, povsem napolnjen z radovednimi obiskovalci.

Lula Pena je začela skromno, vendar je bilo že takoj jasno, da imamo opravka z izrazito senzibilno pevko in kitaristko, ki je kljub dolgoletni diskografski odsotnosti v odlični koncertni formi, to pa je zadnje čase vzdrževala s klubskimi nastopi po različnih evropskih mestih.

Nastop, ki ga je začela z odlično izvedbo pesmi Quanto é doce Joséja Alfonsa, se je tako kmalu razplamtel in pevka nas je odpeljala v svoj glasbeni svet, v katerem je skladbe združevala v logično povezane daljše celote, med njimi pa se spretno sprehajala z menjavanjem različnih glasbenih slogov. Pri tem je najbolj prišel do izraza zlasti njen specifični, melanholični vokal, hkrati pa tudi vešče obvladovanje kitare, ki je tokrat imela izrazito ritmično vlogo.

Lula Pena nam je ponudila svoje videnje portugalske glasbene tradicije, a ker je kot državljanka sveta na svoji glasbeni poti posrkala še mnoštvo drugih vplivov, nam je svoje čutenje pravzaprav posredovala kot prvovrstno glasbeno izkušnjo. Razdala se nam je z glasom, telesom, kitaro in kančkom melanholije, dala nam je torej samo sebe, in to vso.