Zvezdno nebo nad nami …

Dr. Cene Gostinčar, biotehnolog, raziskovalec

10. 10. 2014  |  Mladina 41  |  Komentar

Nad korupcijo se zgražamo. In vendar smo se sodeč po izidih letošnjih volitev namesto z obljubljeno drugo Švico sprijaznili s politično grotesko, v kateri nam vlada elita osumljencev in obsojencev.

Kako je to mogoče? Posamezniki, ki svoje voditelje nekritično obravnavajo tako rekoč z verskimi čustvi, so zaradi slikovitosti sicer deležni velike medijske pozornosti, a vendarle gre za manjšino. Veliko hujša težava je previdni molk večine, ki pri voditeljih nagonsko išče zaščito in se jim podreja. Ta vzorec obnašanja se je oblikoval v milijonih let in je naše prednike varoval pred tveganjem spopada za oblast in pred izgonom iz varnega zavetja skupnosti. Čeprav zdaj živimo v drugačnih okoliščinah, se naši strahovi niso bistveno spremenili. Nismo slepi za napake svojega tabora – a vendarle jih imamo za manjše zlo kot domnevni fašizem ali stalinizem nasprotne strani.

No, če pogledamo onkraj slovenskih posebnosti, naletimo še na druge razlage. Biologa Ubeda in Duenez sta pred nekaj leti objavila raziskavo, po kateri vladajočemu sloju dobrohotno odpuščamo nekaj koruptivnega vedenja – če v zameno za to skrbi za upoštevanje zakonov in kaznuje posameznike, ki delujejo proti skupnemu dobremu. Odpustki, ki jih priznavamo politikom, so torej plačilo za čas in energijo, ki ju namenjajo skrbi za delovanje družbe. Gre seveda za nezavedni mehanizem, ki je morda vgrajen v sam sistem družbenega sodelovanja: podobne pojave korupcije in toleriranja te opazimo celo pri socialnih žuželkah.

Takšna razlaga ni pretirano optimistična. Po njej je nekaj korupcije za delovanje družbe namreč nujno. Vendar je pri tem ključen podatek, da je opisani model stabilen le pri minimalni ravni zlorab oblasti. Ko vladajoči razred začne v tem pretiravati in se korupcija razraste, posamezniki v sodelovanju za skupno dobro ne vidijo več smisla in družba začne razpadati. Kako je to videti v praksi? Ozrite se okrog sebe.

Pri vsem tem se naša pripravljenost za odpuščanje grehov bistveno poveča, če imamo od njih koristi tudi sami. Pa četudi je zaradi tega družba (z nami vred) na slabšem. Predsedniku vlade pogledamo skozi prste pri sumljivih denarnih tokovih, če verjamemo, da bo naredil red v državi. Županu spregledamo kriminalistične hišne preiskave, če nam uredi mestno središče, zasadi palmov drevored in postavi nogometni stadion.

Mussolinijev fašizem so nekoč opravičevali s (sicer neresnično) trditvijo, da so se zaradi njega vsaj vlaki držali voznega reda. V današnjem času je miselni tok enak, le da za opravičilo – simptomatično – uporabljamo kapitalistična merila. Ob vojaškem državnem udaru pred nekaj meseci na Tajskem je vodilni general v prvi izjavi za javnost pojasnil, da je naloga vojske vzpostaviti stabilno gospodarsko okolje. Še grotesknejši je primer nekdanjega britanskega predsednika vlade. Potem ko je Tony Blair za povečanje konkurenčnosti britanskega gospodarstva žrtvoval desetletne dosežke delavskih bojev, je pred dobrim letom z učinkovitostjo upravičil še državni udar v Egiptu. V dnevniku Guardian je zapisal, da demokratična oblast še ne pomeni nujno učinkovitega vladanja. Vojaško hunto moramo podpreti in ji pomagati, je razložil, zlasti na gospodarskem področju. Tega ni zapisal kot odsluženi politik, temveč kot posebni odposlanec Združenih narodov, EU, ZDA in Rusije za Bližnji vzhod.

Se mu je kaj zgodilo? Seveda ne. Gospodarska konkurenčnost je sveta krava sodobnega časa, prosti trg pa naša nova religija. Tony Blair (in tisoči njemu podobnih) še vedno brezhibno zagorel potuje po svetu v zasebnih letalih in po Bližnjem vzhodu širi svoje zasebne poslovne interese, s katerimi služi milijone evrov. Je kot karikatura politično-kapitalske aristokracije, za katero veljajo drugačna pravila, zakoni in etika kot za druge. Kopičijo bogastvo, trgujejo z orožjem, začenjajo vojne in podpirajo državne udare. Slovenske različice teh ljudi so morda videti bolj nedolžne – a razlika je le v dimenzijah, ne v moralni sprejemljivosti.

Njihova nedotakljivost je tolikšna, da le redko še dobimo priložnost, da jih kaznujemo za zlorabe položaja. Vsakokrat, ko to priložnost v imenu učinkovitosti ali pripadnosti zamudimo, postane naša demokracija še malo bolj bolehna. Zamujamo pa jih kar naprej.

Seveda je prav, da se ob desetletju delovanja Komisije za preprečevanje korupcije sprašujemo o njeni učinkovitosti, o zadostnosti njenih pooblastil. O odgovornosti politikov in gospodarstvenikov za razmere v državi. A dokler bomo mi sami pred aroganco in skorumpiranostjo oblasti vsakič znova zamižali na eno oko, bomo pač živeli v polovični državi.

In zato tudi od Komisije za preprečevanje korupcije nikar ne pričakujmo čudežev. Nobena komisija nas namreč ne more obvarovati pred našo lastno nenačelnostjo.

V besedilu so izražena avtorjeva osebna mnenja in ne nujno mnenja organizacije, v kateri je zaposlen.