Kritika / Naš vsakdanji kruhek

Vsaka nova slovenska nadaljevanka je razlog za veselje. Vselej namreč obstaja upanje, da bo kvantiteta prej ali slej prinesla kaj kakovostnega. Ko polni pričakovanja sedemo k prvemu delu, stiskamo pesti za avtorje, sploh če gre za imena, ki imajo že kaj pokazati. Kot na primer v nedeljo.

Režiser Marko Naberšnik, ki je zakuhal Petelinji zajtrk, enega najbolj gledanih domačih filmov, je po scenariju Helene Tepina in Iztoka Lovrića, ki nas je s kompanijo v devetdesetih razveseljeval v ljubljanskem gledališču Grejpfrut, posnel nanizanko Naš vsakdanji kruhek s Primožem Petkovškom - Petkom v glavni vlogi.

Ekipa obeta veliko, a že ko smo v špici zaslišali komad Vlada Kreslina, smo zaslutili, da je pred nami preračunljiva in dolgočasna ruralna nanizanka – ruralna ne le zato, ker se dogaja na podeželju –, v kateri ne bo hudih presenečenj. Verjetno so ustvarjalci serije tako kot odgovorni na nacionalki ugotavljali, da je kriza na ekrane naplavila številne tragične zgodbe sodržavljanov, kot jih ob ponedeljkih servira Tednik, zato so želeli ljudem vliti malo optimizma in upanja, preden jih življenje naslednji dan zatolče.

V prvem delu ločeni in brezposelni skoraj petdesetletni Cene od sveže upokojenega prijatelja podeduje službo šoferja kombija, ki po podeželju razvaža kruh. V zadnjem bo, kot kaže, podedoval celotno pekarno, vmes pa osvojil srce hčerke lastnika pekarne in med vaščani igral vlogo dobre vile. Gre za idilično enačbo brez neznanke. Nadaljevanka o uspehu dobrega in vztrajnega malega človeka vsekakor prinaša prepotrebni optimizem, a problemi resničnega življenja ostajajo. Med drugim tudi ta, da službe ne dobimo od prijatelja, ki gre v penzijo.

Dialogi sicer zvenijo dokaj življenjsko, razen včasih, ko pobegnejo v klinično mrtvi knjižni jezik. Protagonisti večinoma odrsko stojijo in se pogovarjajo, ne da bi medtem karkoli počeli. No, včasih tudi sedijo in se pogovarjajo. Ali pa eden stoji, drugi pa sedi in se kregata. Ker so Slovenci, se veliko kregajo. Glavna prepirljivca sta seveda soseda Pavle in Polde, ki se hkrati zmerjata s kretenom in idiotom ter knjižno z ’naj te koklja brcne’, njun vsakdanji kreg pa seveda korenini v ideološki razdvojenosti glede komunistov in domobrancev.

Naslov Naš vsakdanji kruhek ne vsebuje zaman pomanjševalnice. Pusti nas lačne, a če nič drugega, so vsaj upokojenci dobili serijo, ki jim bo osemnajst tednov krajšala nedeljske večere. Drugim so ti že tako ali tako prekratki.