Kritika / Thom Yorke: Tomorrow’s Modern Boxes

+ + +

Se še spomnite, kako je skupina Radiohead pred natanko sedmimi leti napovedala izid takrat težko pričakovanega albuma In Rainbows (2007) in s tem povzročila revolucijo v distribuciji glasbe, sočasno pa »primazala« klofuto glasbeni industriji? Šlo je za model »plačaj, kolikor želiš«, kar je številnim oboževalcem in radovednežem omogočilo zastonjsko kopijo digitalnega albuma, ki ga je skupina kasneje izdala tudi v fizični obliki, torej na CD-ju in vinilu.

Od takrat je minilo kar nekaj časa, tehnologija pa še zmeraj napreduje z neustavljivo hitrostjo. Največji glasbeni zvezdniki si zdaj lahko privoščijo na videz neopazen vdor na trde diske številnih uporabnikov točno določenih priljubljenih aplikacij za poslušanje glasbe. Seveda imamo v mislih nedavno skupno akcijo zasedbe U2 in Appla.

Ko je Radiohead izdal In Rainbows, se ni predstavil le z revolucionarnim načinom distribucije novega albuma, ampak tudi z izredno svežim in inovativnim glasbenim materialom. Žal tega nismo mogli reči za naslednjo studijsko ploščo King of Limbs (2011), ki pravzaprav zveni, kot da bi jo naredil sam frontman Thom Yorke, brez preostalih članov benda.

Ne preseneča, da se Yorke zdaj oglaša z drugim samostojnim albumom. Pričakovanja oboževalcev so bila seveda velika, Yorke pa se je še enkrat odločil dvigniti prah z načinom distribucije, saj je album izdal v samozaložbi in ga ponudil prek plačljive storitve bundle na programu za pretakanje digitalnih informacij BitTorrent. S tem nadaljuje boj proti monopolu glasbene industrije, ki je tokrat zasenčil tisto, kar naj bi bilo najpomembneje – glasbo samo.

Tomorrow’s Modern Boxes se zdi kot nadaljevanje tistega, kar je Yorke počel na prvem samostojnem albumu The Eraser (2006), kasneje pa nadaljeval z Radioheadom na albumu King of Limbs. Že iz otvoritvenega komada A Brain in a Bottle je jasno, da gradi na glasbeni izraznosti solo prvenca, le da gre tokrat za precej bolj hermetične komade, ki temeljijo večinoma na elektronskih manipulacijah sintetizatorjev, Yorkovem prepoznavnem vokalu, nekoliko neopaznih ritmih in seveda dovršeni produkciji dolgoletnega sodelavca Nigla Godricha.

A po podrobnejšem poslušanju ploščka se zdi, da Yorke ni niti približno v takšni formi, kot je bil pred nekaj leti. Skladba Guess Again! zveni kot kakšna bolj hermetična verzija komada Pyramid Song, med skladbami pa vendarle izstopajo umirjena, na dubstepu temelječa, eksperimentalna The Mother Lode, eterična Truth Ray in zatvoritvena Nose Grows Some.

Tommorow’s Modern Boxes je pravzaprav evolucija Yorkovega prvenca – kako naj bi ta zvenel leta 2014 –, ne prinaša pa, žal, ničesar inovativnega v njegovem tokrat precej hermetičnem glasbenem izrazu, razen načina distribucije.