»Tisto, kar nas loči od fašizma, je zelo tanka črta. Ne pozabimo tega.«

Martin Pollack (1944) je avstrijski pisatelj ter bivši novinar in urednik nemškega Spiegla. Leta 2004 je zaslovel s knjigo o svojem očetu, nacističnem zločincu dr. Gerhardu Bastu, šefu Gestapa v avstrijskem Linzu, vodji posebnega oddelka SS, ki je med drugo svetovno vojno likvidiral Jude na Slovaškem in Poljskem. Njegova nacistična družina po očetovi strani izhaja iz Kočevskega in Laškega, od koder so se leta 1912 odselili v Avstrijo. Iz protesta proti njeni nemškonacionalni usmeritvi, tudi sovraštvu do Slovencev, se je Pollack po drugi svetovni vojni odločil za študij slavistike in vzhodnoevropske zgodovine na Poljskem. Z družino in očetom se je soočil v knjigi Smrt v bunkerju, ki je leta 2005 izšla tudi v slovenskem prevodu, letos pa je izdal esej z naslovom Kontaminirane pokrajine, kjer piše o množičnih grobiščih v Srednji Evropi in soočanju ljudi, ki živijo v njihovi bližini, s preteklimi zločini. Z njim smo se pogovarjali po razpravi, ki jo je organizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani.

Kontaminirane pokrajine je naslov vaše zadnje knjige. Zdi se, da je to predvsem Slovenija. 600 množičnih grobišč, na tako majhnem območju …

Kot Avstrijec o tem težko in nerad sodim. Izhodišče za moj razmislek ni Slovenija, ampak vsa Srednja Evropa. To je namreč območje, s katerim smo vsi povezani. Gre za zelo lep del Evrope, z zelo lepimi pokrajinami, ki pa so hkrati kontaminirane. Zame je to fenomen, ki se ga lahko zavedamo ali pa tudi ne. In sicer, da sta tukaj lepota in groza na istem kraju. Nekaj je pod zemljo. Kjerkoli v tej Srednji Evropi začnemo kopati, navadno naletimo na kosti, na zapleteno preteklost. S tem pa vedno znova naletimo na ljudi, ki nekaj prikrivajo, ki jim je pogosto ob tem tudi neugodno.